Zunanja podoba razkriva marsikaj
Predviden čas branja: 4 minute
Naša narava nam daje na voljo različne vire uveljavljanja samega sebe. Prvi takšen vir je naše delo, postava in sploh naša zunanjost. Vsi smo bolj ali manj občutljivi nanjo. To je dokaz, da je telo pomemben vir zadovoljstva ali nezadovoljstva s samim seboj, spoštovanja ali preziranja samega sebe. Zunanja podoba telesa je sicer odvisna predvsem od telesne zgradbe, ki nam je prirojena, zato ne moremo vplivati nanjo. Toda precej je odvisna tudi od našega zdravstvenega stanja in od naše skrbi za telo.
Tisti, ki si je prijatelj, skrbi za svoje zdravje, kolikor je mogoče.
Prizadeva si zdravo živeti in pridobiti navade, ki prispevajo k zdravju. Varuje se pred nalezljivimi boleznimi, skrbi za pravilno prehrano, pazi na osebno higieno. Pomembno znamenje, da se v mladosti razvija v čustveno zrelo osebnost, je njegova sposobnost, da se upre skušnjavam. Mladi ljudje morajo dojeti, da jim načelno enačenje z okoljem, ne glede na to, na kaj se nanaša in kakšna je njegova vsebina, ne bo prineslo večjega spoštovanja samega sebe niti zadovoljstva s seboj.
Obremenjevala jih bo negotovost pred življenjskimi nalogami in vse bolj jih bo mučil občutek, da v resnici ne uveljavljajo svoje osebnosti.
Zato naj mlada oseba, ki še išče ustrezno življenjsko pot, prisluhne svojim resničnim duševnim potrebam. Tisti, ki hoče biti srečen, mora prisluhniti lastni naravi, vzgajati mora prav svojo drugačnost, da bo lahko razvil in uporabljal vse svoje sposobnosti. Ravno s tem, s poudarjanjem svoje posebnosti bo postal polnovreden član družbe, v kateri živi, sposoben prispevati k njenemu napredku in blaginji.
Veliko ljudi začne razmišljati o zdravju, šele ko zbolijo. Čeprav so takrat zelo zaskrbljeni zase in se vestno zdravijo, ne kažejo s tem prave ljubezni do sebe. Tisti, ki res spoštuje zdravje in se zaveda njegove vrednosti, si prizadeva, da bi ga ohranil in okrepil, in se, kolikor je le mogoče, izognil bolezni. Pregovor, da je bolje preprečiti kot zdraviti, je zelo resničen. Velja pa tako za naš odnos do zdravja kot za varovanje življenjskih vrednot. Skrbeti za svoje zdravje pomeni predvsem zdravo živeti.
Zdravo pa živimo, če si prizadevamo in se čim manj izpostavljamo tako imenovanim dejavnikom tveganja, to je vplivom na naše zdravje, ki prispevajo k razvoju kroničnih degenerativnih bolezni.
Nekateri posamezniki imajo tako šibko samozavest, da se lahko v svojem okolju uveljavijo ali zbudijo zanimanje zase le z boleznijo. Imamo tudi veliko namišljenih bolnikov, ki so pogosto bolni in venomer bolehajo zaradi pomilovanja samih sebe. Navidezna bolezen jim pride prav kot opravičilo pred seboj, da se ne obnašajo konstuktivno, da so življenjski strahopetneži, da se ne znajo dejavno vključiti v življenje. Sami sebe preprečujejo, da bi bilo vse drugače, da bi njihovo življenje imelo mnogo vrednejšo vsebino, če bi bili zdravi. Nikoli pa si ne bodo priznali, da sploh niso telesno bolni, ampak je bolesten njihov odnos do življenja, do drugih ljudi in do samih sebe.
Telo nas pogosto svari z resničnimi motnjami svojih funkcij. To doživljamo kot neprijetne občutke ali celo kot bolečino. Opozarja nas, da živimo nenaravno, da s svojim ravnanjem nasprotujemo svoji naravi in njenim potrebam. Ta svarila je treba razumeti in upoštevati, kajti naše telo ne laže, iskreno je, bolj iskreno, kot smo sami do sebe. Sebi lahko lažemo, lahko se slepimo z raznimi samoprevarami, toda svojega telesa ne moremo prevarati. Telo nam vedno jasno pove, kaj se v našem vedenju ne ujema z našimi dejanskimi potrebami in željami. Zato je treba zmeraj prisluhniti njegovi govorici in jo upoštevati.