Drugim lahko pomagamo, da se spremenijo, a spremenijo se le sami. Sami smo odgovorni zase.
Predviden čas branja: 4 minute
Nihče ne more spreminjati drugega brez njegove privolitve. Odnos, ki ne spoštuje individualnosti in izbire obeh partnerjev, ne more preživeti. Bližina se porodi le v takem spoštovanji pravic, naravnanosti in občutkov drugega, kakršnega zahtevamo zase. Tako medsebojno delovanje je mogoče le, ko spoznamo drugega in ga sprejmemo, kakršen je, ne da bi mu kakorkoli vsiljevali svoje potrebe ali pričakovanja. Vsakomur mora biti dovoljeno, da ohranja svoj pogled na svet. Ljubeče povezovanje je proces, v katerem želimo deliti svoj pogled s krčenjem razdalje do drugega. Kljub temu vsak dan nekoristno zapravimo nešteto ur, ko si prizadevamo prevzgojiti druge tako, da bi nam ustrezali.
Kritiziramo, krivimo, različno manipuliramo, da bi le predelali nekoga v takega, za kakršnega menimo, da ga potrebujemo.
To počnemo v imenu ljubezni, prepričani, da vemo, kaj je najboljše zanj. Svojega ravnanja ne ocenjujemo kot nasilnega, čeprav naše manipuliranje pogosto razvrednoti njegovo enkratno navzočnost. Če želimo oblikovati trajne odnose z drugimi, začnimo s tem, da nas osrečujejo taki, kakršni so. Kadar sprejemamo v svoje življenje žaljive, brezobzirne in celo krute ljudi ob domnevi, da se bodo pod našim vplivom spremenili vabimo nesrečo.
Žal navadno ne deluje. Sprememba je odvisna od pripravljenosti drugega, da bo zadovoljeval naše potrebe.
Računamo lahko le na to, da spremenimo svoje vedenje in tako ugodimo njihovemu zlorabljanju, brezobzirnosti in krutosti. Pri večini se zavedamo, kaj potrebujejo drugi. Če jih imamo res radi, smo se pripravljeni odreči delu sebe, da jih osrečimo. Veseli smo, če zadovoljujemo njihove potrebe ter jih vidimo srečne in varne. Vedenjska sprememba je vedno prostovoljna. Seveda je mogoče manipulirati z drugimi, jih obvladati, da postanejo, kar bi radi, da postanejo.
Ustvarimo lahko zapeljivo okolje, v katerem bo njihovo vedenje ustrezalo našim potrebam. Toda takšno ravnanje odseva popolno nespoštovanje celovite vrednosti oseb, do katerih hlinimo ljubezen. Če niso, kar menimo, da bi morali biti, je morda bolje, da jim pustimo njihovo dostojanstvo in sobivamo z njimi.
Lahko jim ugodimo in sodelujemo z njimi, vendar to zahteva resnično zrelost. Nikoli se ne bo zgodilo, če smo prepričani, da imamo vedno prav, oni pa se motijo.
Drugim lahko pomagamo, da se spremenijo, a spremenijo se le sami. Sami smo odgovorni zase. Ne moremo iskati vzrokov zunaj sebe. Kljub temu ves čas krivimo zunanje sile za svoje občutke in dejanja in se le vprašamo: Zakaj se odločam tako delovati ali se odzivati? Srečo in popolno svobodo občutimo šele, kadar prevzamemo popolno svobodo občutimo šele, kadar prevzamemo popolno odgovornost zase. Dokler nam je lagodneje, če obtožujemo druge, ne bomo nikoli ocenili in spremenili svojega vedenja. Odnosi niso odlagališče za našo sebičnost, obup in jezo.
Razvijamo se le, če prevzamemo odgovornost za svoje veselje in srečo.
Ne moreta se poroditi zunaj nas. Trajna sreča in mir izvirata od znotraj. Ko ju usvojimo, ljudje in dogodki prihajajo on odhajajo, a veselje ostaja. Če ne bi bilo tako, bi si lahko kupili trajno veselje. Veliko pomeni, če imamo dovolj denarja in si privoščimo stvari, ki nas osrečujejo ali ustvarjajo možnosti za srečo. Kadar se odločimo za srečo namesto za obup, jo lahko porajamo, poleg tega pa pripomoremo, da postane nalezljiva. Vsi odnosi zelo potrebujejo srečo. Veselje nad življenjem lahko nevtralizira preveč trpljenja in malodušja, s katerima večina začenja dan.