Idealizem vodi v več smeri, včasih tudi v frustracijo
Predviden čas branja: 4 minute
Ta vrednosti sistem sestavljajo absolutne vrednote, ki so zelo visoko postavljene. Ti ljudje imajo zelo natančno izoblikovane predstave o pravici, iskrenosti, zvestobi, poštenosti, prijateljstvu in ljubezni ter mislijo, da so njihova ekstremna merila normalna in vsem jasna. Pogosto so v vsakdanjem življenju frustrirani, ker želijo, da bi vsi imeli iste vrednote. Tedaj padejo z oblakov in se uprejo nepravičnosti, zlobi in prevaram. Toda da bi se odpovedali svojim idealom, se jim zdi nesprejemljivo, saj so prepričani, da imajo prav. Ta želja po absolutnem jih žene v dve skrajnosti. Ali razvijejo splošno dobronamernost in so resnično prijazni, empatični, potrpežljivi in razumevajoči, ali postanejo brezkompromisni, moralizirajoči in obtožujoči, kadar kdo prekrši njihov moralni kodeks zaženejo vik in krik zaradi brezsramnežev, prisklednikov in goljufov.
Tako z leti ti iskalci resnice dobijo dve možnosti; bodisi se postavijo v položaj modreca bodisi v položaj v položaj tarnajočega zagrenjenca.
Nekateri pa nenehno skačejo od enega položaja do drugega kot žogica za namizni tenis. Človekoljubi imajo v veliki meri prav zaradi tega vrednostnega sistema občutek, da prihajajo z nekega drugega planeta in težko najdejo svoje mesto v družbi. Veljavne družbene norme so zanje nesprejemljive ali pa se jim upirajo. Preveč prikrivanja, dvoličnosti, strahu, neumnih in hinavskih obredov. To lahko ponazorimo s tem, da je njihov ideal popolnosti čisto na vrhu, resničnost pa povsem na dnu.
Ko so tako ujeti med obema skrajnostma, nenehno vijugajo med njima, da bi lahko sprejeli odklone in nepopolnost ter ničnosti ter obenem uveljavili svoj prav.
Tako v službi kot tudi v družini se nenehno trudijo, da bi popravili krivice in zgladili spore. Seveda se ti zagrizeni mirovniki ob tem izčrpavajo, toda ne bodo prisluhnili nikomur, ki jim bo rekel, naj malo znižajo merila ali pri čem popustijo. Idealisti pogosto slišijo očitek, da so mahnjeni na podrobnosti, kar se jim zdi zaničljivo in absurdno. Vrednostni sistem ne pozna podrobnosti. Te zgolj ošibijo stališče in kmalu zapeljejo v zvijačnost.
Tako se temeljne prepovedi zapletejo v vse večjo splošno posesivnost.
Na srečo idealistom nič ne uide. Veliki večini od njih gre v vsakem primeru za lastno moralno integriteto. Živijo lahko samo v skladu s svojim vrednostnim sistemom. Večina idealistov je strašno nesebična. Denar jih preprosto ne zanima. Tega si normalno misleči ljudje ne znajo predstavljati. To pa je zlata jama za manipulatorje. Idealisti težko priznajo, da so bili v zakonu. Med prijatelji, v družini ali še pogosteje na delu ogoljufani, in da čeprav jim je vseeno za denar, ni nihče dovolj bogat, da bi se pustil okrasti.
Včasih se branijo z argumenti, da jih drugi goljufajo, ker njim ni mar za denar, ali da ta denar, ki jim ga jemljejo, tako ali tako pripada njihovim otrokom. Kako doseči, da se ne bi izneverili temu, v kar verjamemo, da ne bi bili nesrečni? Dovolj je že to, da svojega pogleda na svet ne vsiljujemo drugim. Tako lahko idealisti zahtevajo, da so to, kar so, da ne odstopajo od svoje poštenosti, prijaznosti in želje po absolutnem, obenem pa ostajajo v stiku z resničnostjo in sprejemajo možnost, da so si drugi v življenju izbrali nekaj drugačnega ali pa niso tako zahtevni do sebe in se vedejo drugače.