Izognite se upiranju samemu sebi in lažje boste ujeli srečo
Predviden čas branja: 3 minute
Čeprav lahko vsakokrat zaznamo kot priložnost, da se srečamo, obstaja vendarle neka ovira. Ta jaz ne mara niti problemov niti težav. Saj ga razumemo. Je kaj bolj neprijetnega, kot obdobja, ko nekontrolirano nihamo med ugodjem in slabim počutjem? Uporabljamo torej celo serijo obrambnih mehanizmov, da bi se obvarovali pred vznemirjajočimi vdori podzavesti.
Prav ko končujete pomembno delo, izveste slabo novico.
Brez dvoma boste sposobni končati svojo nalogo, preden se boste predali žalosti. Če se boste pozneje vrnili k zadržanemu čustvu, da bi ga doživeli, ne bo težav. Če pa se nikoli ne boste vrnili k njemu, se bo ta mehanizem, da moteče stvari odložite na pozneje, ki je sam po sebi zdrav, spremenil v potlačitev čustev in celo izbrisal nezaželene psihične vsebine. Sčasoma bo to ustvarilo, tako napetost med zavestjo in podzavestjo, da boste v nevarnosti, da vas preplavijo nekontrolirana razpoloženja ali more, če namreč odklanjate pogajanja s podzavestjo, ji boste prepuščeni na milost in nemilost.
Dejansko se vsakdo med nami srečuje z notranjimi odpori do poznavanja sebe.
Najprimernejšega brez dvoma predstavlja strah pred trpljenjem. To je povsem nesmiselno, kajti prav strah pred trpljenjem nas bo morda pahnil v še večje trpljenje od tistega, ki smo se mu želeli izogniti. Strah pred trpljenjem se pridružuje strah pred neznanim. Celo kadar je neki položaj neprijeten, pogosto raje ostajamo v nesreči, ki jo poznamo, kot pa da bi šli naproti neznani sreči. To še toliko bolj velja, če moramo na začetku poti skozi neprijetno prehodno stopnjo, kjer lahko pridejo na dan številna potlačena čustva.
To je tako, kot da bi morali zapustiti udobje starega stanovanja, da bi šli v nov kraj, ta bi bil morda celo udobnejši, a bi vseeno ostal neznan.
Da o težavah, ki si jih predstavljamo ob selitvi, sploh ne govorimo. Na neki načni lahko rečemo da strah pred trpljenjem in strah pred neznanim preprosto zakrivata dejstvo, da smo povezani z našim trpljenjem in da ta navezanost predstavlja resnično oviro za spremembe.
Kdaj torej zberemo pogum, da se spremenimo?
Ko bolečina, ki jo prenese neki položaj, postane nevzdržna.
Seveda pa tako stališče predstavlja najslabšo strategijo. Resnična umetnost življenja je v tem, da se ljubimo in dovolj spoštujemo, da preprosto gremo sreči naproti. Sicer pa je to tisti cilj, za katerim stremi poznavanje sebe. Žal smo pogosto preveč zaposleni, da bi si prisluhnili. Tolažimo se rekoč, da nas trpljenje kali, a za kakšno ceno?