Kako razlikovati med zdravo redoljubnostjo in perfekcionizmom?
Predviden čas branja: 4 minute
Redoljubnost tako kot tudi še več vrednot uvrščamo pogosto med čednosti. Pomeni, da je to bolj lastnost, značilnost v delovanja v socialnem okolju. Gre za lastnost ki jo nekateri raje vidijo pri drugih, kot pri sebi. Je pač tako, da nas pogosto nered okrog nas, ki ga povzročajo drugi, običajno bolj moti, kot nered, ki ga povzročamo sami. Nasprotje redoljubnosti je neurejenost, nerednost, zanemarjenost, raztresenost. Nasprotje redoljubnosti se kaže na različne načine in je vedno moteče. Pa vendar imamo situacije, ko neki nered zelo blagotono sprejemamo. To je profesorska raztresenost.
Zelo ustvarjalni ljudje pogosto niso najbolj redoljubni ne samo, da so raztreseni, imajo včasih tudi vse razmetano, svoje stvari neurejene.
Zato se zdi, da redoljubnost na neki način ovira ustvarjalnost. Srečujemo ljudi, pri katerih je redoljubnost razvita do take mere, da to postane moteče zanje in za okolje. V nekoliko blažji obliki govorimo o pretirani redoljubnosti, v bolj skrajnostni obliki pa o perfekcionizmu, ki je lahko veliko breme. Kako torej razlikovati med zdravo redoljubnostjo in perfekcionizmom? Zdrava redoljubnost pomeni urejenost, red, kar služi učinkovitosti v vsakdanjem življenju in delu, ki ga opravljamo, omogoča ustvarjalnost, zmanjšuje možnost za konflikte.
Perfekcionizem vodi v pretirano ukvarjanje z nepomembnimi malenkostmi, zapravljanje časa in energije za urejanje nepomembnih malenkosti, vodi v preobremenjevanje, v konfliktne odnose.
Ključni pomen je v razlikovanju med pomembnim in nepomembnim. Prav to razlikovanje je pogosto vir sporov, konfliktov med ljudmi. Pogosto slišimo nekomu je pomembno to, drugemu je pomembno nekaj drugega; kar je tudi res; ljudje se razlikujemo, imamo različne poglede, zanimanja. Pri perfekcionizmu pa ni ljubezni, ampak je le neka prisila, odvisnost in namesto zadovoljstva nenehen strah, da ni dovolj urejeno.
Neki določen del te naravnanosti k redu je lahko dedno pogojen, saj so otroci, ki težijo k redu, ne da bi jih posebej spodbujali, in so otroci, pri katerih ima velik vzgojni napor le malo učinka pri vzgoji redoljubnosti. Pa vendar to velja za neke bolj skrajnostne primere, pri večini otrok je vendarle odločilen prav vzgojni vpliv.
Prav vzgojni vplivi odločajo, ali se bo neka dedno pogojena naravnanost k redu razvila v zdravo redoljubnost ali se bo razvila v perfekcionizem.
Očitno je, da ima pri vzgoji redoljubnosti zelo pomembno vlogo zgled. Otrok se pač zgleduje po starših. Če sta oba starša redoljubna, si bo zelo verjetno to redoljubnost privzgojil tudi otrok in zato je težko realno ocenjevati, kakšen je tu vpliv dednosti. Seveda pa je težje tam, kjer je eden od staršev redoljuben, drugi pa ne; ali, če je eden od staršev perfekcionist, ali v drugih možnih kombinacijah. Seveda tudi tu deluje zgled, vendar pa otrok osvoji tiste vzorce vedenja, ki jih spremljajo odločnejši vzgojni vplivi.
Drugo pomembno področje za vzgojo redoljubnosti so navade, ki jih otroku privzgajamo v zvezi z igro.
Otroška igra je nasploh izjemno pomembna. V igri se otrok uči, vadi svoje vedenjske vzorce, osvaja ustvarjalnost, preverja čustva, socialno komunikacijo. Torej igre ne sme gledati kot zabavo, ali to, da se otrok pač zmoti in v tem času starši lahko kaj postorijo. Starši naj bi si prizadevali, da je igra čim bolj smotrna, da se nekaj dogaja, da je vzgojna igra naj ima nek smisel. Veselje, zadovoljstvo, ki ga otrok opazi ob starših, kadar sam spoštuje red, mu pomaga do doživljanja. Da red vodi v zadovoljstvo, da je red eden od pomembnih dejavnikov dobrega počutja.