Psihologija odnosov: Zakaj nekateri partnerji zahtevajo nenehne žrtve in dokaze ljubezni?
Estimated reading time: 4 minute
Za osebo obstaja samo ena vrsta dokaza, da jo partner ljubi, to pa je, da zaradi ljubezni do nje žrtvuje nekaj, kar je zanj zelo pomembno. Ker ljubezen zahteva žrtve, čim večja je žrtev oziroma čim pomembnejše in večje je tisto, čemur se partner odreka v imenu ljubezni, tem večji je dokaz, ljubezen pa tem močnejša. Oseba s tako logiko postane negotova o partnerjevi ljubezni prav takrat, ko je v njunem odnosu vse dobro. Razlog je v tem, da takrat ni potrebe po odrekanju in žrtvovanju, zato tudi ni signalov ali dokazov ljubezni.
Ker je oseba negotova o partnerjevi ljubezni, jo mora preveriti, to pa lahko naredi samo skozi igro preizkušanja.
Postavi neko zahtevo, ki partnerja potisne v položaj, da mora žrtvovati nekaj, kar je zanj pomembno, da bi izpolnil tako zahtevo. Če partner privoli in prinese določeno žrtev na oltar ljubezni, je s tem oseba dobila dokaz, ki ga je iskala in par si zasluži še eno mirno obdobje do naslednje negotovosti. Če pa se partner upre in noče z žrtvijo dokazovati svoje ljubezni, je oseba samo še bolj prepričana, da je partner ne ljubi več.
Takrat nastopi kriza v odnosu, ki se lahko konča s prekinitvijo.
Prekinitev odnosa je popolnoma upravičena za osebo, ki je neuspešno zahtevala partnerjevo žrtev, ker si je dokazala, da je partner res ne ljubi. Če se po prekinitvi partner premisli in se ji poskuša ponovno približati, bo zveza mogoča samo, če ne bo partner dovolj žrtvoval in dokazal da osebo vendarle ljubi.
Oseba z zastopanjem take predstave o ljubezni, v kateri partner s svojim žrtvovanjem dokazuje svojo ljubezen, v resnici samo reproducira infantilno predstavo o starševski ljubezni predstavo o roditelju, ki brezpogojno ljubi svojega otroka in ki vse svoje želje in potrebe podreja potrebam svojega otroka. Prava ljubezen je, glede na to, tista, ki jo dajejo starši. Pravi partner pa je oseba, ki se je pripravljena vključiti v tako fantazmo o ljubezni.
DVE VRSTI MEHANIZMOV
Prepričanje, da mora drugi dokazovati svojo ljubezen z žrtvovanjem, odkrivamo v dveh oblikah; kot osrednje prepričanje, okoli katerega se organizira osnovni zbir značaja, in kot mehanizem, ki ni tako trdno povezan s celotno strukturo osebnosti. V prvem primeru gre za egocentrične, sebične in narcisoidne osebe, ki v družbenih stikih pričakujejo, da se jim drugi podrejajo, da jim ugajajo, da jih zadovoljujejo. Ti ljudje svoje potrebe in želje vedno postavljajo v ospredje, popolnoma pa ignorirajo potrebe drugih.
Zahtevajo, z vso pravico, da vsi drugi zadovoljujejo njihove želje.
Tako stališče do sebe in drugih, ki ga lahko opredelimo kot stališče jaz sem vsekakor dober, drugi pa so dobri samo, če zadovoljujejo moje potrebe in želje, je popolnoma razumljivo in upravičeno v referenčnem okviru dane osebe. Taka oseba ima predstavo o sami sebi kot o večvrednem, superiornem bitju, medtem ko je predstava o drugih manjvredna, inferiorna.
Taka oseba ni nikoli prerasla položaja razvajenega otroka, ki od vseh ljudi zahteva, da drugi z odrekanjem svojim potrebam in željam kažejo in dokazujejo svojo ljubezen do njega. Te osebe na lahko prekinjajo afektivne odnose z drugimi ljudmi, bodisi da gre za prijateljstva ali za partnerske odnose. To je zanje tako lahko, ker v osnovi toliko ljubijo sebe, da sploh niso sposobni ljubiti drugega. Drugega ljubijo samo takrat, kadar jim ta ugaja, kadar drugi ljubi njih. Ljubijo samo zato, ker so ljubljeni.
Preberite tudi VARNOST IN NOTRANJA OPORA in MANIPULATORJI, KI NISO ŠKODLJIVI