Sočutje nikakor ni pomilovanje
Predviden čas branja: 4 minute
Večina nas vsaj do neke mere pozna sočutje. Spominjamo se, kako sočustvujemo z ljubljeno osebo, ko nam pove, da se ji je zgodilo nekaj, kar ji je povzročilo trpljenje. Imeti sočutje pomeni imeti zavest razumevanja in brige za stisko drugega, združeno z željo to stisko olajšati. Imeti sočutje do nekoga pomeni, da se zavedamo, razumemo, smo uvidevni in nam je mar za občutja, misli in doživetja drugega bitja. Na žalost pa nas je bila večina vzgojena z napačnim prepričanjem, da je imeti sočutje do sebe isto kot pomilovati se, in da je samopomilovanje sebično in manjvredno stanje uma.
Tako skladno s to zmoto skupaj s plevami zavržemo tudi zrnje.
Počnemo to, kar smo bili naučeni, da počno dobri ljudje, svojo bolečino ignoriramo, potlačimo, odrinemo na strani in se prebijamo naprej. Zaradi tega do sebe ne izkazujemo istega sočutja, ki smo se ga naučili čutiti do drugih in jim ga izkazovati. Danes lahko to pogledate v novi luči, sočutje do sebe je v resnici odločitev, ki jo zmorete in bi jo morali sprejeti. Je odločitev, da v trenutku, v katerem ste, s seboj ravnate dobro in ne slabo. Je odločitev, da sebi v trenutku, v katerem ste, dajete, namesto da bi si odrekali. Je odločitev, da v trenutku, v katerem ste, nase gledate pozitivno in ne negativno.
Tako je sočutje sprotna odločitev, da greste bodisi v smeri ljubezni do sebe ali v smeri sovraštva do sebe.
Mnogi od nas se bojimo biti prijazni do sebe, ko smo storili napako ali kadar trpimo. Zelo se bojimo, da sočutnost do sebe pomeni, da opravičujemo svoje napake in bomo sčasoma postali slaba oseba. Sistem nagrad in kazni, s katerim smo odraščali, temu vsekakor pritrjuje. Naučili smo se, da velja, če ljudi, ki delali napake, kaznujemo, bodo nehali delati napake. In iz tega smo se naučili, da velja, kadar si za svoje napake izkažemo sočutje, storjene napake opravičujemo in jih bomo zato delali še naprej.
Samokaznovanje ni koristno.
Ničesar ne reši in pravzaprav vse samo poslabša. Če za trenutek premislite, boste spoznali, da s tem, ko si očitate napake in se prebijate skozi svojo bolečino, ne postajate boljši človek. Namesto tega je vse, kar počnete, samo to, da si zbujate občutek nezadostnosti in negotovosti. Še več, ko sami sebe silimo v trpljenje, smo nagnjeni k temu, da svojo nejevoljo stresamo nad ljudmi, ki so nam najbližji. Za sočutnost do sebe nam ni treba biti posebni, nadpovprečni, niti nam ni treba dosegati kakšnih ciljev, čeprav smo bili naučeni, da so vse to nujni pogoji, da bi si lahko zaslužili ljubezen.
Za sočutnost do sebe moramo zgolj sprejeti odločitev, da si bomo izkazovali prijaznost, skrbnost in ljubezen, in sicer sebi, kakršni smo prav tukaj, točno v tem trenutku. Za to je potrebo samo eno, da sami sebi odpremo srce. Izkazovanje ljubezni samemu sebi pomeni, da smo osredotočeni nase, kadar smo v bolečini, dovolimo si jo občutiti, tako sebi kot svoji bolečini izkazujemo sočutno prijaznost. To je tisto, kar nas bo končno pozdravilo. Samo tako se lahko premaknemo iz bolečine v stanje radosti.