Se kdaj vprašate, zakaj nas skrbi tako zelo obremenijo?
Estimated reading time: 4 minute
Ko smo zaradi nečesa zaskrbljeni, je najbolj naraven človeški odziv ta, da se temu izognemo. Vemo, da se bomo za zdaj počutili varne, če se bomo držali daleč stran. A izogibanje ne le da ohranja anksioznost, temveč jo sčasoma še okrepi. Vaši možgani se učijo kot znanstveniki. Vsakič, ko doživijo pozitivno in negativno izkušnjo, jo uporabljajo kot dokaz za svoja prepričanja. Če se izogibate stvari, ki se je bojite, si ne daste priložnosti, da bi si v glavi ustvarili dokaze o tem, da ste jo zmožni zadržati in preživeti.
Samo prepričevanje možganov, da je nekaj varno, ni dovolj.
Stvar morate izkusiti. Vaše možgane je treba prepričati, zato morate vedenje ponavljati znova in znova tolikokrat, kot je treba. Stvari, ki jih počnete večino časa, postanejo vaše območje udobja. Če želite, da vas bo neka zadeva manj skrbela, jo počnite čim pogosteje. Uporabite veščine, ki vam bodo pomagale pri obvladovanju anksioznosti, ta pa se bo sčasoma zmanjšala. Ko se naučimo soočati se s stvarmi, zaradi katerih nas je strah postanemo močnejši.
Če to počnemo dan za dnem, sčasoma razvijemo občutek rasti.
Predstavljajte si, da bi se v naslednjih letih odločali na podlagi življenja, ki si ga želite živeti, in na podlagi strahu. Strahu se izogibamo na številne načine. Če vas družabni dogodek vznemirja, se mu izognete tako, da ga ne obiščete. Ali pa se ga morda celo udeležite, vendar pred odhodom spijete pretirano količino alkoholne pijače. Pitje, ki v danem trenutku sicer ublaži anksioznost, povzroči, da ob naslednjem družabnem dogodku začutite potrebo p enakem ravnanju.
Vsako obrambno vedenje deluje na enak način, in sicer tako, da v danem trenutku otopi anksioznost. A žal nam to ne pomaga, da bi bili v prihodnosti manj prestrašeni. Pravzaprav je ravno nasprotno. Vzbuja nam še večji strah pred prihodnostjo, zato postanemo odvisni od obrambnega vedenja, kar nam še dodatno otežuje življenje.
V nadaljevanju najdete seznam nekaterih pogostih obrambnih vedenj, ki v danem trenutku anksioznosti sicer zmanjšajo, a nas dolgoročno držijo v primežu začaranega kroga.
- POBEG. Ko se nas polasti anksioznost, si želimo čim hitreje pobegniti, pa naj bo to v družbi ali majhnem prostoru.
- IZOGIBANJE ANKSIOZNOSTI. Ko povabilo zavrnete zato, da bi se izognili družabnim stikom, ali ko se odločite za dostavo hrane, da bi se izognili tesnobnemu občutku v trgovini, ste nagrajeni s takojšnjim olajšanjem. Uf, si rečete. Hvala bogu, da se mi danes ni treba soočiti s tem.
- PRIČAKOVANJE, ki ga imenujemo tudi senzitizacija, se kaže tako, da predvidevamo in vidimo različne najslabše scenarije, ki bi se lahko zgodile v situaciji, ki se je bojimo. Pogosto smo prepričani, da nam to pomaga, saj nas bo pripravljenost zaščitila, vendar nas lahko vodi v pretirano čuječnost in zaskrbljenost brez konstruktivnega načrtovanja, kar nas pahne v še večjo anksioznost.
- ISKANJE POTRDITVE. V trenutku anksioznosti in dvomov včasih pri ljubljeni osebi poiščemo zagotovilo, da bo vse v redu. Ta nam je pogosto več kot pripravljena ugoditi, da bi pomirila našo anksioznst, saj ljudi težko gledamo, kako naši bližnji trpijo. Tako sčasoma lahko takojšnje olajšanje postane zasvojenost, z njo pa se pojavi odvisnost od druge osebe.
OBRAMBNO VEDENJE.
Če mislimo, da se bomo znali spoprijeti z anksioznostjo, se včasih zanašamo tudi na stvari, ki jih povezujemo z varnostjo. Morda se nam zdi, da ne moremo nikamor brez zdravil, ali pa povsod nosimo s seboj mobilni telefon, saj se z gledanjem vanj izognemo pogovoru v družbi.
Preberite tudi VAS SKRBI, KAJ SI DRUGI MISLIJO O VAS? in SKRBI SO TISTE, KI VAS VLEČEJO NAZAJ