V odnose, v katere vstopamo kot zrela oseba prinašamo tudi svojo prtljago iz preteklosti
Predviden čas branja: 4 minute
V partnerska in družinska razmerja vstopamo kot ljudje, kot so nas zaznamovali geni in družbeno okolje, v katerem smo odraščali. Smo kakršni smo z vsemi pozitivnimi in negativnimi spremljajočimi pojavi. Pri ljudeh, ki so že prerasli otroška in mladostniška leta se izražata dva vedenjska vzorca, imenujemo jih notranje in zunanje vedenje. Z notranjim vedenjem izražamo svet naših misli in občutij, z zunanjim pa način kako delujemo v odnosu do drugih ljudi. Med notranjim in zunanjim vedenje je pogosto velika razlika, včasih a se tudi zgodi, da so naše misli in občutenja dejansko usklajeni z besedami in dejanji, ki jih sporočamo v zunanji svet.
Obstajata dve obliki notranjega in zunanjega vedenja.
Konstruktivno pomeni za nas in naše odnose z drugimi in samo destruktivno, to je za ljudi, ki so nam blizu, vedno destruktivno. V trenutku, ko sklenemo trajnejšo partnersko zvezo ali ustvarimo družino, praviloma še nismo dovolj zreli. Govorimo preprosto o tem, da se takrat še ne poznamo dovolj in imamo premalo vpogleda v to, kdaj je naše vedenje konstruktivno in kdaj samodestruktivno. Zorenje se bo pospešilo in začelo dobivati nove oblike šele, ko bomo stopili v nove odnose, ki s seboj prinesejo tudi nove obveznosti. Ne glede na to, o kakšni družini govorimo; ključna beseda so odnosi oziroma razmerja.
Kakovost naših odnosov odloča o tem, kako bomo napredovali in se razvijali kot ljudje. Odrasli partnerji ne stagnirajo zato, ker nekaj ne bi bilo v redu z njimi ali s partnerjem, in tudi otroci ne zakrknejo zato, ker bi imeli slabe starše.
Stagniramo takrat, kadar tisto, kar se dogaja med nami, nima pravih elementov konstruktivnih ali destruktivnih oziroma kvalitet, kot jih raje imenujemo. Ena teh najvažnejših kvalitet je enakovrednost. Enakovrednosti ne moremo enačiti z enakopravnostjo in ne z enakostjo. Enakopraven označuje tistega, ki mu pripadajo enake pravice, lahko bi ga uporabljali tudi v smislu enako močan.
Tudi enakost uporabljamo v besednih zvezah, kot so enakost pred zakonom, enakost med spoloma in podobno.
Enakovrednost razumemo kot po vrednosti enak drugemu kot človek in tudi kot z enakim spoštovanjem do partnerjevega osebnega dostojanstva in integritete. V enakovrednem razmerju spoštujemo želje, poglede in potrebe obeh partnerjev ne glede na spol, starost ali morebitne hibe. Enakovrednost tako izpolnjuje temeljno potrebo vsakega človeka; da je viden in slišan in da se ga kot posameznika jemlje resno.
V družini moramo enako pozornost namenjati tudi manjšinam, po drugi strani pa družina ne more zadovoljivo napredovati, če moč avtomatsko potisnemo v roke večine predvsem ne takrat, ko so ta večina otroci.
Za družino odgovarjajo starši s tem mislimo na ekonomsko in družbeno moč, še prav posebej pa na psihično moč; starši so odgovorni za ton, razpoloženje in vzdušje v družini. V družinah, kjer to odgovornost prenesejo na otroke, se nihče od družinskih članov ne more razvijati v skladu s svojimi možnostmi. Sodobni starši se pogosto nočejo sprijazniti z mislijo, da imajo moč nad svojimi otroki, in je zato sploh nočejo uporabljati. S tem povzročajo škodo, saj otroci resda pridejo na svet z veliko modrosti, a nimajo izkušenj, zato potrebujejo avtoriteto in vodstvo odraslih.