Tekmovalnost prebuja energijo, vendar z njo ne smemo pretiravati
Predviden čas branja 4 minute
Vsak posameznik je sam odgovoren za svoj uspeh. Seveda ima tekmovalnost svoje prednosti; želja potreba po tem, da bi bili prvi, človeka spodbuja k temu, da se potrudi in napne vse svoje moči. Tako se lahko upiramo lenobi in zanikrnosti. Tekmovalnost prebuja energijo. Spodbuja razvoj posameznikovih zmogljivosti in s tem tudi zmogljivost celotne družbe. A kjer nekateri zmagujejo, večina izgublja. Ta kultura torej spodbuja prezir in zavračanje tistih, ki ne uspejo, tistih, ki ne morejo uspeti. Moč, sposobnost in odličnost postanejo edine vrednote.
Tisti, ki ne more uspeti, ni nič vreden, zato je odstranjen.
In tako razvije ranjeno samopodobo, obupuje in se čuti nesposoben, nemočen in brez vrednosti. Človek, ki se čuti ljubljen, potrebuje občudovanje. Kdor pa ni ne ljubljen, ne občudovan, je, kot da umira. Človek potrebuje pogled drugih, pogled, ki ceni, ljubi, občuduje, potrjuje. Če tega pogleda ni, ali če je v njem prezir, strah, zavrnitev, ali če gleda proč kot bi človeka sploh ne bilo, potem nastane praznina, tesnoba in potrtost. Storili bi vse, samo da bi našli pogled v katerem bi bila potrditev, pogled, ki ceni.
Nekdo, ki ni ljubljen in občudovan zaradi svoje sposobnosti dobrega, bo skušal biti občudovan zaradi svojih uničevalnih sposobnosti, celo zaradi sovraštva.
Tako silna je v človeškem srcu potreba po tem, da ga drugi vidijo kot najmočnejšega in najboljšega. Gre za vprašanje življenja in smrti. Obstaja želja po osebni veljavi. Obstaja pa tudi želja, da pridobi na veljavi skupina, ki ji pripadaš. Bolj ko človeku manjka osebne identitete, bolj ko pogreša osebni uspeh, bolj ko se pogreza v neuspehe, večja je njegova potreba po poistovetenju. Potreba po zmagi in uspehu je lahko povezana z željo po položaju, ki prinaša določene prednosti, oblast, možnost vsiljevanja lastne volje drugemu.
Nekateri so tako na oblasti zgolj v želji po tem, da bi pokazali svojo večvrednost. Če njihova moč ni jasno izražena, sploh nimajo občutka, da živijo. Z oblastjo ne želijo doseči česa dobrega, ne želijo razcveta in rasti drugih, temveč zgolj lastno slavo. To je tudi ena od nevarnosti, ki preži na tiste, ki želijo delati s slabotnimi. Potreba po občutku večvrednosti, po vsiljevanju svojih načrtov, pogledov, svobode, po vsiljevanju svoje večvrednosti.
Potreba po zmagi je na splošno tolikšna, da se lahko mala nesoglasja izrodijo v srdite in nespametne prepire.
Koliko ujedljivega pregovarjanja, samo, da bi dokazali svoj prav in to v čisto nepomembnih rečeh. Nekateri so se pripravljeni celo z goljufijo, lažjo in na vse mogoče nepoštene in nedovoljene načine dokopati do moči, vpliva, priznanja in spoštovanja. Razširiti želijo svoj imperij, območje svojega vpliva.
So najočitnejši zgledi te besne potrebe po ukazovanju, želje, da bi bili kot BOG in se ne bi nikomur podrejali.
V številnih se skriva mali diktator. Neizmeren zid ločuje tiste, ki so uspeli, od onih, ki so bili poraženi. Življena za vsako ceno, tudi za ceno resnice, pravice in sočutja. Bolje se je znebiti tekmeca, dokazati, da je slab, zbuditi dvom o njegovih navadah in zasebnemu življenju, ga ponižati, vse zato, da bi ga premagali. Zato na takšen način zrastejo zidovi med ljudmi in skupinami.