Odnos ter tekmovalnost med brati in sestrami
Predviden čas branja: 3 minute
Svoboda, enakost, bratstvo odzvanjajo kot politični slogan, vendar pa na podlagi bratov in sester ugotavljamo, da je kljub skupni genski, socialni in kulturni dediščini med njimi več razlik kot pa podrobnosti. Biti prvorojenec ali drugorojenec pomeni imeti različen položaj v družini. Noben položaj ni boljši, kljub temu pa si vedno želimo drugačnega, kajti marsikdo sanjari o tem, da bi bil edinec, da bi bili sami deležni vse ljubezni svojih staršev.
Sanjajo pa tudi o večjem bratu ali veliki sestri ter si ustvarijo domišljijske brate in sestre.
Največkrat so se premajhni in so v resnici najraje v družbi odraslih. Ne poznajo še izkušnje ljubosumja ob prihodu novega otroka. Danes so edinci vse pogostejši, starši pa v skrbeh za njihovo socializacijo iščejo priložnosti, kjer se bo njihov otrok srečal z drugimi otroki. Razlika v starosti, če je razlika med otrokoma dve ali deset let, to bistveno spremeni naravo njunega odnosa. Razlika v letih tudi vpliva na tekmovalnost med brati in sestrami, če je razlika velika, je tekmovalnost med njima manj izrazita.
Razlika v starosti in število otrok, biti najstarejša sestra petim bratom je popolnoma drugače, kot če si najmlajši med štirimi brati.
Starši, katerih otroci so vsi istega spola, so pogosto razočarani, da se jim ni rodil kakšen otrok drugega spola. Ko pride v družino otrok, se želje in pričakovanja partnerjev spremenijo. Ali je otrok zaželen ali pa spočet po naključju, ali je otrok plod ljubezni ali pa poskus zapolnitve praznine v odnosu nekega para, ali se morda rodi potem, ko sta se starša razšla, vse to se odraža pri otroku. Tudi starost staršev vpliva na življenje družine. Vse jasneje postaja, kako kompleksna je problematika bratov in sester, še posebej, če prištejemo še ločene in novo nastale družine, znotraj katerih se rodijo polbratje in polsestre, ali pa vezi med otroki, ki biološko in pravno niso povezani, vendar skupaj odraščajo.
Tekmovalnost je po navadi najizrazitejša pri starostni razliki od dveh do štirih let.
Če je razlika med otrokoma manjša od dveh let, je njun odnos bolj podoben odnosu med dvojčki, to pomeni, da delujeta kot par. Tekmovalnost je bolj poudarjena pri otrocih istega spola, primerjanje je neizogibno, velikokrat pa ga spodbudi tudi pristop staršev. Ti igrajo pomembno vlogo in lahko tekmovalnost še stopnjujejo, če kažejo večjo naklonjenost enemu izmed otrok. Starši imajo na splošno izjemen vpliv na bratske odnose in lahko otrokom nudijo veliko oporo pri vzpostavljanju primerne čustvene distance, s čimer preprečujejo pretirano razgrete ali destruktivne odzive. Tudi njihovi lastni odnosi z brati in sestrami imajo določen vpliv. Korenine pogosto nezavednega zaščitniškega odnosa ali zavračanja velikokrat najdemo v njihovih izkušnjah iz otroštva.
Mati, ki je bila najstarejši otrok v družini, bo lažje razumela svojo prvorojenko kot pa mlajšega sina. Enako bo tudi oče branil sina, ki je v istem položaju, kot je bil nekoč sam. Med bratski odnosi nas spremljajo vse življenje in vez med brati in sestrami traja dlje kot s starši ali otroki. Ko se zakonske vezi razrahljajo, se včasih učvrstijo vezi z brati in sestrami, ki nam nudijo drugo možnost družinske solidarnosti, danes pogosto naletimo na brate in sestre, ki so ločeni ali vdovci in ki živijo v bližini drug drugega ali celo skupaj. Prihodnost je torej morda v bratstvu.