Samokritiko naj zamenja sprejemanje
Predviden čas branja 4 minute
Ženske smo nagnjene k temu, da nenehno kritiziramo same sebe. S samokritiko pogosto začnemo že zjutraj, ko se pogledamo v ogledalo. Vedno nam uspe najti kakšno pomanjkanje, ki nas moti. Takšna samokritika pa nam je znana tudi v številnih drugih situacijah. Včasih si v mislih na primer govorimo: Samo ti si lahko tako neumna. Potem ko se tako razvrednotimo in smo stroge do sebe, še počutimo slabše kot prej. Najbolje je, da samokritiki takoj prižgemo rdečo luč. Dovolj! Naš videz je pač takšen, kot je. Z njim ni prav nič narobe. Šele z ocenjevanjem iz njega delamo nekaj slabega.
S samokritiko ne bomo prav nič spremenile svojega videza, le zmanjšale bomo občutek lastne vrednosti.
Obenem pa s tem zavračamo tudi ljubeče gledanje nase. Ni potrebno, da same sebe presojamo z oceno dobro ali slabo. Raje se sprejmimo takšne, kot smo. Vendar pa se na ta poziv mnoge ženske najprej odzovejo tako, da rečejo; Ja, ampak. V njihovem; ja ampak; je spoznanje, da bi jim to sprejetje prijalo. S samokritiko tudi krepimo občutek, da nekaj na nas ni primerno. Če pa se sprejmemo takšne, kot v tem trenutku smo, tega presojanja ne potrebujemo.
Ko sprejmemo same sebe, se ne presojamo, temveč se najprej začutimo in iz tega občutka razvijemo nekaj novega.
Če se nam zdi, da v neki situaciji nismo ravnale primerno, nas bo samokritika zgolj oslabila. Situacijo lahko preprosto opazujemo in ugotovimo, česa je primanjkovalo. Kar manjka, lahko še razvijemo. Ne samo s kritiko, temveč tudi s presojanjem lahko škodujemo sebi in drugim. Če bomo pogosto presojale ravnanje drugih ali njihov videz, bomo zlahka označene za nergača, ne da bi to same sploh opazile.
Presojanje drugih nas napeljuje k temu, da se počutimo, kot da smo nad drugimi. Rade zmanjšujemo vrednost drugih, da zvišujemo svojo. Pri tem sebe vedno ocenjujemo v primerjavi z drugimi in tako pravzaprav razvrednotimo same sebe. Tega se lahko rešimo tako, da ozavestimo, da nismo primerljive. Del vsakega presojanja je tudi ozkost, ki jo prenašamo na druge. Človeka vidimo v neki situaciji, z neko lastnostjo. Na podlagi tega presodimo, da je človek takšen, kot smo ga v tej situaciji doživele.
Pri presojanju mu tako ne damo nobene možnosti, da morda v sebi skriva tudi popolnoma drugačne plati.
Tudi na takšno ravnanje lahko vpliva naš strah pred tem, da nismo dovolj dobre. Primerjamo se s tem človekom. In da bi se strahu, da se v primerjavi z njim ne bi dobro odrezale, spet znebile, ga prenesemo na druge. Zaradi našega presojanja potem ta človek ni dovolj dober. Me pa si, nasprotno, domišljamo, da smo boljše. Presojanje nas ločuje. Če ga opustimo, ugotovimo, kaj nas z drugimi povezuje. Pri tem je sočutje poseben ženski dar, ki ga lahko uporabimo.
Naš notranji semafor lahko takoj preklopimo na rdečo. Tako se bomo ustavile, preden bomo nekoga začele kritizirati ali presojati. Namesto da človeka kritiziramo, mu povemo, kako se počutimo ob njegovem obnašanju ali njegovih izjavah. S tem ostanemo zveste svojim občutkom, drugega pa ne potisnemo ob zid. Pustimo mu biti, me pa smo iskrene do sebe. V tem se skriva svoboda. In v tej svobodi je vedno mogoče, da se približamo drug drugemu.
Preberite tudi POTREBUJTE LE LJUBEZEN, MOČ, ZABAVO IN SVOBODO in ŽENSKE ČE RAZMERJE NI USPEŠNO, NE KRIVITE SAMO SEBE