STE MORDA NA KOGA POZABILI? SPOMINJATI SE POMENI ŽIVETI

Tisto, kar pozabimo, je mnogo bolj obsežno od tistega, česar se spominjamo.
Unsplash.com

Tisto, kar pozabimo, je mnogo bolj obsežno od tistega, česar se spominjamo.

Predviden čas branja: 4 minute

Ko po mnogih letih koga srečamo, smo presenečeni, da je šlo življenje naprej tudi zanj. Morda se čutimo krive, ker smo ga pozabili. Številni ljudje v našem življenj postanejo nepomembni. Nekaj časa so koristni in zanimivi, potem pa izgubijo svojo vrednost in pozabimo nanje. Ta proces tudi prevladujoča narava našega časa, ki zagovarja naše osebne koristi, v iluzornem svetu, kjer je ritem življenja hiter, čustva plitva in zadovoljstvo zagotovljeno. Živimo v nepravi resničnosti, resničnosti, ki ni povezana s preteklostjo ali prihodnostjo. To je sedanjost potrošništva, v kateri neprestano iščemo nove produkte in se skušamo znebiti starih. To je čas, ko mečemo stvari proč.

Česar ne potrebujemo, tega se znebimo.

Morda zveni cinično, a ta naravnanost se je v subtilnejših in manj grobih oblikah prenesla tudi na medčloveške odnose. Na ljudi, ki nas več ne zanimajo pozabimo. Spominjati se pomeni živeti. Pozabiti je kot umreti. Nekdo, ki ga ni več in živi v naših spominih, je nenadoma lahko spet prisoten. Tisto, kar pozabimo, je mnogo bolj obsežno od tistega, česar se spominjamo. Naš spomin je strogo selektiven. Razmišljamo o ljudeh, ki nam koristijo, ostale pozabimo. Koga lahko po volji potegnemo iz spomina, a v naših arhivih so mnogi, ki so za vedno izgubljeni. Spomin deluje tudi kot socialno vezivo.

Tisto, kar pozabimo, je mnogo bolj obsežno od tistega, česar se spominjamo.

Blizu so nam ljudje, s katerimi imamo skupne spomine na pretekle čase.

Pomembno je sicer biti v sedanjosti, a enako pomembno je imeti spomin. Če smo v stiku s svojo preteklostjo in pomirjeni z vsemi težavami, ki so bile na naši poti, se počutimo bolj  ozemljeni. Če pa živimo v stanju amnezije, ločeni od preteklosti, če nas preteklost bremeni in zastruplja ali smo jo izgubili, potem nam je težje.

Preteklost je kot prtljaga, ki jo nosimo na svoji poti. Šli bomo na neznana področja, morda čudovita, a vseeno nevarna, kjer je vse mogoče. Morda nosimo s seboj torbo polno neuporabnih in težkih stvari, zaradi katere smo počasni in se moramo od časa do časa ustaviti, da pridemo do sape. Ali pa nimamo prtljage. Potujemo brez vsega, a ne da bi vedeli, kam gremo, od kot prihajamo, ter brez zalog hrane in pijače. Lahko pa imamo lahek nahrbtnik , v katerem so bistvene stvari , hrana, pijača, spalna vreča, kompas, zemljevid…

Tisto, kar pozabimo, je mnogo bolj obsežno od tistega, česar se spominjamo.

Nekaterih spominov ne moremo nikoli izbrisati.

Zora našega obstoja je verjeno najpomembnejša od vsega. Tudi, če jo pozabimo, ostane zapisana v celičnem spominu. Kakšen je bil naš prvi odnos? Običajno je to odnos z materjo, z osebo, ki naj bi nam zagotovila preživetje, nas varovala in skrbela za nas. Številni vidiki naše osebnosti so odvisni od tega pomembnega odnosa. Če pogledamo druge življenjske okoliščine, boo odkrili skrivnosten in osupljiv primer tega, kako je preteklost del nas.

Ljudje, ki pripadajo naši preteklosti, so del nas.

Potrebujemo njihovo prisotnost in podporo, da se počutimo močni in celi. Ne mremo biti prijazni, če pozabimo na tiste, ki nam ne koristijo več. Nikoli ne bomo celoviti in zadovoljni s seboj in z drugimi, če bomo delili ljudi na tiste iz razreda A in tiste iz razreda B. Ne moremo razumeti odnosov, ki jih imamo z drugimi, če globoko ne razumemo, kako zelo so naša življenja stkana skupaj v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Vsi postajamo del drugega in vsak od nas je del nekoga.