Kaj nas običajno popelje v osamljenost?
Predviden čas branja 4 minute
Osamljenost nas lahko popelje h globljemu spoznanju našega bistva, tega, kar lahko damo in k iskrenim odnosom. Lahko pa vodi tudi k samouničevalnim dejanjem, s katerimi poskušamo zapolniti praznino v sebi. Ali nas bo osamljenost obogatila ali nam škodila, je odvisno od naše pripravljenosti, da vzamemo ogledalo in se ogledamo naravnost v oči. Včasih je to težko, kajti osamljenost je občutek, ki ga navadno skrivamo pred seboj. Število zasilnih izhodov, skozi katere bežimo, da bi se izognili osamljenosti ali jo zanikali, je osupljivo: deloholizem, narkomanija, vrtinci družabnih dejavnosti, ki vas posrkajo vase, poroke na vrat na nos, razčlovečeni spolni odnosi, obžalovanje preteklosti, nemir.
To je razumljivo, osamljenost utegne biti zelo boleča.
Toda če jo skrivamo, postane naš gospodar, mi pa roboti, ki trgujemo s svojim življenjem v zameno za umišljeno varnost. Ko jo razkrijemo, postanemo mi njen gospodar in jo uporabimo kot temeljni kamen za rast. Poznamo telesno, čustveno in duhovno ločenost.
TELESNA LOČENOST.
Sedanji svet ima zelo malo smisla za trajnost in nepretrganost. Tehnološka družba že po definiciji ustvarja ločenost in osamitev. Omogoča nam, da smo telesno neverjetno gibljivi, zato so družinski člani pogosto razkropljeni po vsej deželi, celo po svetu. Družba omogoča velikansko službeno gibljivost, tako da se nenehno spopadamo z novimi izzivi in srečujemo nove kolege. Nekateri pa delajo samo doma sami v družbi računalnika.
Posledica je, da življenje velikokrat zahteva, da se poslovimo od tistega, kar nam je domače, ko se selimo iz kraja v kraj, iz službe v službo, iz situacije v situacijo, od enega človeka do drugega.
Zato nekaj naše osamljenosti logično izhaja iz našega občutka, da smo brez korenin, brez skupnosti. Pravzaprav smo še zelo prilagodljivi, da sploh lahko shajamo. Drugi tip telesne ločenosti je posledica dejstev, da so mnogi ljudje preveč sramežljivi, da bi povabili v svoje življenje druge ljudi, potem pa ostanejo brez družbe. Pritožujejo se, da nikogar ne srečajo, da niso nikamor povabljeni. Sedijo doma in se čudijo, zakaj so tako sami. Kadar smo odvisni od tega, da bodo drugi povabili nas, smo vedno kot opazovalec od zunaj, ki hrepeni po tem, da bi bili del topline v srcu nekoga drugega.
ČUSTVENA LOČENOST.
Osamljenost je pogosto posledica zaprtega srca. Zaledeneli smo v svoji samoti, ker se bojimo, da nas bo kdo prizadel, zavrnil ali obsojal. Ne znamo dovolj odpreti svojega srca, da bi vanj prodrla toplina soljudi in stalila našo notranjo bolečino. Nekoga od zunaj krivimo za svojo osamo, ne vidimo pa, da smo si notranje zidove sezidali sami.
V tem kraju bolečine in obsojanja postanemo gluhi za občutke drugih.
Ne moremo zaznati njihove bolečine, njihovega strahu, njihove osamljenosti. Nimamo torej empatije, zmožnosti vživljanja, ki je čudovito lepilo pri ustvarjanju odnosov. Ko občutimo empatijo, se zidovi sesujejo in jaz proti tebi se spremeni v midva skupaj. Ko se ne zmenimo za strah in bolečino ter se odpremo, večina osamljenosti izgine.
DUHOVNA LOČENOST.
Ta nastane, ker smo zgubili povezavo s svojim višjim jazom. Ali verjamemo v Boga ali ne, bistvenega pomena je, da razvijemo živo notranjo trdnost in celostnost. Kadar sklenemo s poti navznoter, nas boli srce in hrepeni po ozdravljenju. Ne ozdravimo pa ga z dejanji, ki jih narekuje trening za nekoga, temveč s tistimi, ki so v skladu s treningom za vsakogar. Srce ozdravimo samo z ljubeznijo, skrbnostjo, odprtostjo, pomočjo, dejanjem, občutenjem, sprejemanjem in ogrevanjem sveta s svojo toplino.
Preberite tudi STE SE ZNAŠLI V PRIMEŽU ČUSTEV? in SKRBI SO TISTE, KI VAS VLEČEJO NAZAJ