Kako delovati, ko se pojavita osamljenost in odtujenost?
Predviden čas branja: 4 minute
Glavna tožba človeka, ki potrebuje tolažnika, je osamljenost. Ne mislimo na starostno osamljenost, ki je neizogibna posledica starosti. Čim starejši smo, tem manj znancev je okrog nas, večina je že odšla v večnost, in tem več je okrog nas mladih ljudi, ki jih ne poznamo, ki niso bili spremljevalci našega življenja izza otroških let. Zato se star človek hočeš nočeš čuti vedno bolj osamljen in tuj sredi družbe. V tej odtujenosti je tudi vzrok, zakaj v družbo sploh ne hodi več rad. Tako se osamljenost seveda še stopnjuje. Zanima nas osamljenost in z njo odtujenost človeka v najboljših letih, kjer to ni pojav staranja, marveč je osebna posebnost in slabost, zaradi katere se pritožuje in je nesrečen.
Ne zanima nas bolestna osamljenost, ki je znamenje duševne bolezni, v kateri človek zgubi vsak osebni stik z ljudmi in se osebno tako spremeni, da ga tudi najožja okolica bratje, sestre, starši, mož, žena ne doživljajo več kot svojega.
Zanimajo nas le normalno ljudje, ki se sredi najlepših let začno zapirati vase in tožijo nad osamljenostjo in odtujenostjo. Navadno so posredovalno pojmi tu nerazumevanje in razočaranje. S tema dvema besedama smo že odkrili skrivnost takih ljudi. To so ljudje, ki so bili prej s številnimi nitkami povezani z ljudmi, veljali so morebiti celo za družabne, vsekakor so imeli veliko stikov s posameznikom z družbo sploh. Toda dovolj jim je bilo, da se jim je po naključju ena sama taka nitka pretrgala.
Vseeno, takšen je bil vzrok in katera je bila ta nitka.
Dovolj je bilo, da so imeli v svojem delu neuspeh, ali da jim je kdo preveč odkrito povedal resnico v obraz, da se je kdo drugače obnašal do njih, kot so to pričakovali. Lahko so to ljudje, ki so po naravi plašni in jim je odmikanje od družbe tako rekoč le nekakšna duševna samoobramba in zaščita.
To je način, kako človek svoj dragoceni jaz zavaruje pred očitki in žalitvami. Zato najde zase vedno sto izgovorov, da mora biti sam. Takemu človeku ne pride na misel, da bi bil tudi on sam dolžan storiti kak korak sprave in zbliževanja s svetom. Prvi skok v vodo je pač treba narediti, čeprav je neprijetno, toda čez čas se človek privadi na hladno okolico in celo uživa, ko plava v njej.
Vsakdo pride kdaj v položaj, ko bi se najraje skril pred vsem svetom.
Toda duševno zdrav in uravnovešen človek tega ne naredi, ker bi sicer potreboval tolažnika. Zato pa je normalen človek raje samemu sebi tolažnik. In to je potrebno kar pogosto. To so ljudje, ki so bili vajeni sprejemati ne pa tudi dajati zato so seveda kmalu in neštetokrat razočarani. Kdor pa je vajen več dajati ko sprejemati, ne bo tako hitro razočaran in se zato tudi ne bo umikal v osamljenost kot tujec.
Kdor hoče samo sprejemati se ne sme čuditi, če mu končno nihče več noče dati in če se čuti končno osamljen in tuj med ljudmi. Tak človek je počasi tudi samemu sebi tujec. Druge stalno dolži, jim očita in jih kritizira. V drugih vidi vedno slabe misli in namere, neiskrenost in hinavščino. Vsi so grdi in graje vredni, samo on je revež, vsega pomilovanja in sočutja vreden. Vsem drugim gre bolje , vsi so zavarovani, samo on je izpostavljen nevarnostim in težavam.