Imejte se radi, saj ljubezen do sebe ni sebičnost
Predviden čas branja: 4 minute
Naše življenje je predvsem dolga vrsta fizikalnih in kemičnih procesov v našem telesu, ki so temelj njegovih funkcij. Teh procesov se ne zavedamo, tečejo pa po naravnih zakonih in v skladu s potrebami človekovega obstoja. Toda naše življenje je tudi zavestno zadovoljevanje raznih potreb in želja. Želje usmerjamo na določen cilj, ki izhaja iz bolj splošne potrebe na nekem življenjskem področju. Bilo bi naravno, če bi vedno zadovoljevali svoje potrebe sebi v prid, to je tako, da smo pri tem res zadovoljni s seboj in s svojim življenjem.
Takšno ravnanje prispeva k našemu zdravju, predvsem duševnemu, pa tudi telesnemu, torej k blaginji naše osebnosti.
Duševno smo zdravi, absolutnega zdravja seveda ni, če smo čustveno uravnovešeni, pomirjeni, sproščeni, samozavestni ter imamo dejaven odnos do življenja. V tem primeru smo podjetni, optimistični, pripravljeni vztrajno se bojevati zase, za še popolnejše zadovoljevanje svojih potreb. Duševno zdrav človek ni obremenjen z nobeno bojaznijo, ne boji se sebe, nima občutka manjvrednosti, ker zaupa svojim sposobnostim, ni zadržan do ljudi, ne izogiba se globljega čustvenega stika z njimi, kajti pripravljen je sprejeti drugo osebo z zaupanjem do nje in se ji čustveno odpreti, ni ga strah pred nobeno vsebino življenja, kajti ima ga rad, ga sprejema takšno, kakršno je, in si prizadeva doživljati lepo radostno plat življenja, kolikor koli je mogoče.
Naše duševno zdravje ali zadovoljstvo z življenjem. Ravnati sebi v prid nikakor ne pomeni biti sebičen.
Tisti, ki se ima rad, ki upošteva svoje resnične potrebe in je res zadovoljen z življenjem, upošteva tudi druge ljudi, se jim prilagaja, je pripravljen sodelovati z njimi na enakopravni ravni, je sposoben imeti rad drugega človeka. Če pa se ne cenimo, ne moremo spoštovati drugega človeka, če si nismo prijatelji, ne znamo biti prijatelji tudi drugim ljudem, če smo nezadovoljni s seboj in napadalni do sebe, bomo zagotovo napadalni tudi do svojega okolja.
Čeprav se to zdi na prvi pogled čudno je res, da pravi altruizem izhaja iz ljubezni do sebe. Drugemu ne moremo nuditi pozitivnih čustev, če jih nimamo do sebe. Zato moramo pri prizadevanju, da postanemo polnovredne osebnosti in družbeno koristna bitja, vedno misliti predvsem na uresničevanje svoje posebnosti, na zadovoljevanje svojih osebnih potreb.
Kdor ni zase, ni tudi za drugega.
Žal je precej ljudi, ki ne znajo živeti tako, da bi zadovoljevali svoje potrebe vsaj do takšne mere, da bi bili dokaj zadovoljni z življenjem Namesto, da bi ravnali v življenju sebi v prid, se pogosto vedejo sebi v škodo. To vzbuja pri njih kronično nezadovoljstvo s seboj, ki se kaže v bolj ali manj stalni čustveni napetosti. Tedaj smo pogosto slabe volje, zadirčni, prepirljivi, napadalni, zavistni, hudobni, ali pa potrti, zapiramo se vase, bežimo v nedejavnost, obremenjuje nas občutek, da smo manjvredni, da smo zavozili življenje. V takem duševnem stanju smo čedalje manj sposobni uspešno zadovoljevati svoje potrebe.
Če si dovolimo, da nas napačno ravnanje zapelje na življenjsko pot, ki nas vodi v slepo ulico stalnega nezadovoljstva, kažemo s tem, da se nimamo radi in si nismo prijatelji. Na to pa pogosto opozori tudi telo, kajti stalna čustvena napetost lahko povzroči razne motnje telesnih funkcij, ki včasih postanejo tudi vir organskih sprememb.