Izstopite čim prej iz kroga obsojanja
Predviden čas branja: 4 minute
Naša resnična narava je ljubezen. A na določeni točki našega življenja, običajno v otroštvu, kakšen zunanji dogodek povzroči, da se ločimo od te resnične ljubezni. Ta ločitev od ljubezni ustvarja v nas občutek, da smo nekaj posebnega ali da smo neustrezni, kar vodi do osamljenosti in rezultat je strah. Tako se navzven zavarujemo v obliki obsojanja. Vemo, da smo ljubeča, med seboj povezana bitja, a v svoji ločitvi živimo v sanjskem svetu brez povezave z ljubečo resnico.
Zaznava ega, napačnega jaza, ki temelji na obsojanju, vpelje zaznavo ločitve.
Globoko v sebi se, ne da bi vedeli, obsojamo za ločenost od svoje resnice, kar nas pripelje do tega, da se počutimo osramočene in krive. Ta podzavestna krivda je tako boleča, da nimamo druge izbire, kot da jo projiciramo navzven, ko si prizadevamo, da končamo svoje trpljenje. S projiciranjem obsojanja na druge zanikamo in potlačimo svoje občutke krivde. Podzavestno to še bolj poveča naš občutek krivde, ker vemo, da to obsojanje ni tisto, kar resnično smo.
Krivda, ki jo začutimo ob obsojanju drugih, se potem projicira spet nazaj na nas in začarani krog se spet začne.
To je krog obsojanja. Obsojanje je najpomembnejši razlog, da se počutimo blokirane, žalostne in osamljene. Naša kultura in mediji dajejo neverjeten pomen socialnemu položaju, videzu in materialnemu bogastvu. Tako se počutimo, da smo manj kot drugi, ločeni in ne dovolj dobri, in tako uporabljamo obsojanje, da se očistimo bolečine občutka neprimernosti, negotovosti in nevednosti. Lažje se je iz nekoga norčevat, pisati o njem ali ga obsojati zaradi njegovih slabosti, ki jih opazimo, kot raziskati svoj občutek pomanjkanja.
Zasvojeni smo z obsojanjem, ki se pojavi kot posledica globoko ukoreninjene travme.
Prva travma je ločitev od ljubezni. Z duhovne perspektive nam izbira strahu in ločenosti namesto ljubezni pretrga povezavo z našo resnico. V tem stanju ločenosti postanemo razdrobljeni in izgubimo povezavo z notranjim bitjem. V tem nepovezanem stanju nepazljivo obrnemo hrbet notranjosti in postanemo obsedeni z zunanjo predstavo tega, kar mislimo, da smo. Preplavljajo nas občutki krivde in žalosti, kajti globoko v sebi vemo, da smo ljubezni obrnili hrbet.
Vendar svoje krivde ne moremo popolnoma razumeti, zato storimo vse, kar lahko, da se tem občutkom izognemo.
Tako krog obsojanja postane vzorec, ki nas zasvaja. Kadar se izogibamo krivdi in trpljenju s tem, da ju projiciramo na druge, nam je lažje. Tako kot pri vsaki dobri drogi bo obsojanje omrtvičilo našo bolečino in preusmerilo našo pozornost. Lahko nam celo izboljša razpoloženje. Opravljanje je odličen primer. Kadarkoli se dobite s prijatelji, da se pogovarjate o drugi osebi na obsojajoč način, se izogibate svojim temeljnim ranam. Obsojanje uporabljate kot drogo, da se izognete svoji bolečini in se omamljate na račun nekoga drugega.
Da pridemo do poti zdravljenja, moramo začutiti nelagodje, vendar smo vse preveč prestrašeni, da bi si to dovolili. Namesto ega opravljamo ali obsojamo sebe. Sebe zaznavamo kot žrtev sveta, kakršnega vidimo. Bolj varno se je počutiti kot žrtev tega sveta in sebe obsojati, kot se soočiti s svojimi ranami. Tako obsojanje sebe postane zasvojenost. Ponavljajoče se obsojanje je oblika navade. Če neko obnašanje ponavljate znova in znova, krepite svoje živčne poti. Sčasoma tako obnašanje postane naša druga narava. Bolj ko ponavljate vzorec obsojanja, bolj verjamete vanj. Če želite spremeniti navado obsojanja, je treba spremeniti jedro sistema prepričanja. Naš cilj je najti pot nazaj domov, pot nazaj k ljubezni.