Kako se izogniti neprestani samokritiki?
Predviden čas branja: 4 minute
Neprestana samokritika ne more biti vodilo za življenje. Tako dosežemo pravo nasprotje tega, kar hočemo s samoobsojanjem doseči. Namesto, da bi se znebili svojih napak in zablod iz preteklosti, se kar zapletemo vanje, da ne moremo več iz njih. Spomini na pretekle napake nas zavozlajo v zmotni kolobar. Kar sem včeraj narobe naredil, bom jutri gotovo tudi. Tak sklep je seveda popolnoma napačen. Tudi tak sklep je dejansko že posledica živčno zavrtega človeka.
Vsak zdrav človek ob misli na zgrešena pretekla dejanja vedno vzklikne: Včeraj narobe, juti pravilno!
Nezavestna ravnanja iz preteklosti nimajo sama na sebi nobene moči, da bi se ponovila in nam mešala štrene. Pri našem sedanjem ravnanju in načrtih za prihodnost. Samo zavestno obujanje spomina nanje lahko nezavestno ravnanje ponovno obrne v zmotno smer. Samo zavest more delati sklepe in načrte iz preteklih spominov in samo zavestno mišljenje more določati cilje, na katere se usmerja potem tudi vse naše podzavestno nagnjenje.
Zavestno mišljenje je vzvod, s katerim pritiskamo na podzavestni mehanizem naših nagnjenj in navad.
Zato pa moramo izbrisati iz zavesti in pozabiti na napake iz preteklosti. Dokler tega ne dosežemo, nas bodo vedno znova motile pri dosedanjem ravnanju in načrtih za prihodnost. Ljudje moramo obračunati s preteklostjo, pozabiti nanjo. V trenutku, ko smo spremenili svoje mnenje o preteklosti in o napakah, ki smo jih nekoč zagrešili, izgubijo tudi spomini na preteklost svojo moč na naše sedanje življenje. Spreobrnenje je obračunanje s preteklostjo, je osvoboditev od vezi, ki nas vežejo na preteklost. Človek pač vedno dela tako, kakor trenutno o samem sebi misli. Prepričanje, ki ga imamo o samem sebi je vodilna in gonilna sila vsega našega ravnanja.
Ob delu smo zajeti v cilj, ki bi ga radi dosegli.
Zato niti trohica naših misli ne sodi več v preteklost, marveč vse v prihodnost, ki jo z delom sproti spreminjamo v sedanjost. Gledati na cilj, imeti vse misli v trenutnem delu, imeti pri tem tudi popolno prepričanje, da prav delamo. Biti pri tem povsem v skladu s svojo lastno osebnostjo, res gledati na ciljem. Tu ni več nobene motnje iz preteklosti, nobenega spomina na napake in grehe, ki bi nam jemali vero vase, v lastno zmožnost in poštenost. Tu ni več nobenih dvomov, ali zmoremo, kar hočemo, ker tudi ni več nobenega omahovanja glede na to, kaj in čemu sploh hočemo.
Tega se ljudje danes premalo zavedamo.
Ne samo, da mnogi brskajo po preteklosti in si gnjavijo živce za lanski sneg, ampak zlasti tudi zato, ker ima večina premalo zavestne razumske usmerjenosti k cilju. Mnogi so samo še igračka čustev in razpoloženj. Če imamo cilj jasno pred seboj in ga ne izgubimo izpred oči, ne potrebujemo nobenega svetovalca in vodnika od zunaj.
Oči, uprte v cilj so kakor magnet, ki vleče za sabo vse ravnanje in objame v polje svojih silnic vse učinke. Uspeh ob zadovoljstvu s takim vodstvom je tako rekoč neizogiben. Toda pri vsem tem se lahko sami zanesemo na dogajanje, da bo brezhibno potekalo, samo če smo položili vanj pravilno smer, pravi poudarek, pravo misel in zanesljiv pogled na cilj. Le če imamo popolno prepričanje, da smo prav ravnali, na pravo točko pritisnili, in če preostalemu mehanizmu popolnoma zaupamo, da pri tem nič ne drhtimo in ne oklevamo, bo uspeh neizogiben, bomo cilj gotovo dosegli.