Dobrohotne in ponižne fraze vodijo k umirjenim povezavam
Predviden čas branja: 4 minute
Ljubezen je prijazna. Če jo hočemo izpovedovati z besedami, moramo uporabljati dobrohotne besede. To je povezano z načinom govora. Enak stavek ima lahko različna pomena, odvisno od tega, kako ga izgovorimo. Naše besede včasih izražajo eno, ton našega glasu pa nekaj drugega. Pošiljamo dvojna sporočila. Partner si bo naše sporočilo razlagal glede na ton našega glasu, besede, ki jih uporabimo. Način izražanja je izjemno pomemben.
Prijazen odgovor vedno odvrne jezo.
Kadar je partner jezen in razburjen ter besno kriči, se lahko odločite, da boste ljubeznivi in mu ne boste odgovarjali jezno, temveč nežno. Njegove besede boste sprejemali kot sporočilo o njegovih čustvih. Dovolili mu boste, da vam bo pripovedoval o svoji prizadetosti, jezi in dojemanju dogodkov. Potrudili se boste postaviti v njegovo kožo in videti stvari skozi njegove oči, potem pa boste nežno in ljubeznivo pojasnili, zakaj se vam zdi, da se tako počuti.
Če ste mu naredili krivico, boste to pripravljeni priznati in prositi za odpuščanje.
Stremeli boste k razumevanju in spravi ter ne boste poskušali dokazati, da je vaše dojemanje edina logična razlaga dogodka. To je zrela ljubezen, ljubezen h kateri stremimo, če želimo, da bi naše partnerstvo raslo. Ljubezen ne šteje krivic in ne pogreva starih neuspehov. Nihče med nami ni popoln. V partnerstvu ne delamo vedno tega, kar je najboljše ali prav. Včasih naredimo ali rečemo kaj, s čimer partnerja prizadenemo. Preteklosti ne moremo izbrisati.
Lahko samo priznamo napake in se strinjamo, da smo ravnali narobe. Lahko prosimo za odpuščanje in v prihodnje drugače ravnamo. Kadar nam je partner naredil krivico, pa je to priznal in prosil odpuščanja, imamo možnost pravičnosti in odpuščanja. Če izberemo pravičnost ter mu hočemo vrniti ali ga prisiliti, da bo plačal za krivico, sebe postavljamo v vlogo sodnika, njega pa v vlogo obtoženca. Bližina postane nemogoča. Če pa se odločimo odpustiti, lahko znova vzpostavimo bližino.
Odpuščanje je pot ljubezni.
Najbolje je, da pretekle napake pustimo v preteklosti. Drži, zgodile so se. Gotovo je bolelo. Morda še vedno boli, vendar je partner priznal napako in nas prosil odpuščanja. Preteklosti ne moremo izbrisati, lahko pa jo sprejmemo kot zgodovino. Lahko se odločimo, da bomo danes živeli brez bremen včerajšnjih napak. Odpuščanje ni čustvo, temveč odločitev. Odločitev, da bomo izrazili usmiljenje in krivcu ne bomo zamerili napake. Odpuščanje je izraz ljubezni.
PONIŽNE BESEDE
Ljubezen prosi, ne zahteva. Kadar od partnerja kaj zahtevamo, postanemo starši, on pa otrok. V zakonu smo enakopravni, odrasli sopotniki. Če hočemo ustvariti intimen odnos, moramo poznati želje drug drugega. Če se hočemo ljubiti, moramo vedeti, kaj drugi želi. Zelo je pomembno, kako izrazimo te želje. Če zvenijo koz zahteva, izničimo možnost bližine in partnerja odvrnemo. Če pa želje in hrepenenja izrazimo kot prošnjo, usmerjamo in ne postavljamo ultimatov.
Kadar partnerja nekaj prosite, potrjujete njegovo vrednost in sposobnost. V bistvu nakazujete, da ima nekaj ali lahko naredi nekaj, kar nam veliko pomeni in nam je dragoceno.
Kadar pa kaj zahtevate, niste več ljubimec, temveč tiran. Partner ne bo občutil potrditve, ampak ponižanje. Prošnja nakazuje izbiro. Partner jo lahko izpolni ali zavrne, kajti ljubezen je vedno odločitev. Ravno zato je pomembna. Zavest, da nas partner tako ljubi, da se bo odzval na eno izmen naših prošenj, nam sporoča, da smo mu pri srcu, da nas spoštuje, občuduje in nas želi osrečiti. Čustvene ljubezni ne moremo izsiliti. Partner lahko sicer ugodi našim zahtevam, toda to ni izraz ljubezni. Je dejanje zaradi strahu, krivde ali kakšnega drugega čustva, ne pa ljubezni. Prošnja prinaša možnost izražanja ljubezni, zahteva pa to možnost zaduši.