Bližina in ljubezensko spoznavanje
Predviden čas branja: 4 minute
Spoznavanje partnerja pomeni pridobivati vpogled v njegovo življenje in osebnost. Toda za razvoj ljubezni ni pomembno, ali bomo zvedeli vse podrobnosti o tem človeku, ni pomembno, da si pridobimo čim objektivnejšo predstavo o njegovi osebnosti. Resnično spoznavanje osebe, ki smo jo vzljubili in jo želimo še bolj vzljubiti. Torej ljubezensko spoznavanje, je nekaj drugega. To je iskanje skupnih lastnosti s to osebo, zlasti čustvenih, je iskanje skupnih stališč do življenja, do ljudi, do drugega spola, do sožitje ženske in moškega.
Spoznavanje partnerja je iskanje skupnih interesov, skupnih okusov, predvsem pa skupnih življenjskih vrednot.
To zadnje je nemara tisto najpomembnejše, kar mora biti skupno človekoma, da bi se med njima razvila prava spolna ljubezen. Kako naj se osebi res ljubita, če so eni gmotne dobrine nekaj najvrednejšega v življenju, druga pa išče smisel življenja v čim polnejšem obliki odnosov med ljudmi, v čustvenih vrednotah obstoja. Resnično ljubezensko spoznavanje partnerja torej, ni spoznavanje njegove objektivne podobe, po možnosti čim lepše, čim pozitivnejše.
Osebna stvar posameznika je, kaj je zanj pri drugi osebi lepo in pozitivno.
Zato je resnično spoznavanje partnerja v iskanju vedno več ali pa vedno manj možnosti za enačenje z njim, ne glede na to, kakšna je oseba iz objektivnega stališča. Če hočemo ustvariti res uspešno ljubezensko zvezo, ki bo trajala, napredovala in se morda prelevila v življenjsko skupnost s partnerjem, se moramo vprašati, ali res ljubimo toliko, kolikor si želimo, da bi bili srečni s to osebo. Ugotoviti moramo, ali gre za resnična ljubezenska čustva, tako pri partnerju kot pri sebi.
Ne smemo zamižati pred nobenim znamenjem, tako pri njem, kot pri nas, ki kaže, da so ta čustva precej mlačna, ali pa jih sploh ni. Prvo znamenje, da gre za ljubezen, je potreba partnerjev, da sta pogosto skupaj, da skupaj preživljata bolj ali manj ves prosti čas, in sicer v različnih okoliščinah. Če se res ljubita, bosta rada skupaj ne glede nato, ali imata ob določeni priložnosti možnost za intimni odnos ali ne.
O ljubezni med partnerjema priča tudi dejstvo, da čutita potrebo, da se ukvarjata drug z drugim na različne načine, da se rada pogovarjata, odkrito in sproščeno, in da sta pri tem zmeraj pozorna in nežna drug do drugega ob vsaki priložnosti, ne le pri telesni intimnosti.
Pomembno znamenje ljubezni je, da se partnerja ukvarjata drug z drugim tudi takrat, ko nista skupaj, v mislih, v domišljiji. To pokažemo s tem, da se partnerju oglasimo po telefonu, mu pri tem rečemo kako lepo besedo, ali mu pišemo, če več dni nimata priložnosti, da bi se videla. V pismu namreč lahko izrazimo, kar čutimo do njega, in sicer drugače, nemara z več domišljije, kot po telefonu. Zelo zanesljiv dokaz resnične ljubezni je obojestransko in popolno zaupanje med partnerjema.
Če je ljubezen prava, ne dopušča nobenega dvoma o partnerjevi vdanosti in zvestobi. Če se partner do nas obnaša tako, da ne moremo zaupati njegovi ljubezni do nas, se je treba o tem pogovoriti z njim. Če pa oseba ne bo sprejela naših pripomb za svoje ravnanje in bo vztrajala pri svojem obnašanju, zaradi katerega smo nezaupljivi do njene ljubezni, je nesmiselno nadaljevati zvezo z njo.