Vztrajati v razmerju v katerem niste srečni je popolnoma nesmiselno
Predviden čas branja:: 4 minute
Vsakdo čuti potrebo, da se uveljavi v ljubezni, da jo doživlja tako, da bo srečen. Če to doseže, je njegovo ljubezensko zadovoljstvo močan vir zadovoljstva s seboj, spoštovanja samega sebe in zato zelo prispeva k njegovi samozavesti. To je razlog, da si pameten človek, ki si je res prijatelj, vedno prizadeva ustvariti ljubezensko razmerje, ki ga bo osrečilo, in ga ohraniti. Prvi korak k temu cilju je iskanje priložnosti, da spoznamo osebo, ki jo bomo lahko ljubili, oziroma, ki bo ljubila nas. Ko se seznanimo s človekom, ki nas privlači, s katerim bi radi ustvarili ljubezensko razmerje, se moramo potruditi, da mu bomo všeč, če hočemo doseči svoj cilj.
Začeli se bomo pogovarjati z njim, in sicer prijazno, sproščeno, odkrito.
Pri tem nam ne bo zmanjkalo snovi za pogovor, če ga bomo usmerili na našega sogovornika, prikazali zanimanje za njegovo življenje, za njegove dejavnosti, življenjske načrte, okoliščine, v katerih živi. Hkrati bomo govorili o sebi, vse, kar nam bo povedal, bomo primerjali s seboj, z lastnimi življenjskimi izkušnjami in stališči. Bistveno je, da se pri prvih srečanjih s simpatično osebo ne zapredemo v molk, ne smemo pa se tudi spustiti v samogovor.
Naš stik s tem človekom naj bo res pogovor, dialog.
Nekaj vzajemnega, dvosmerno dogajanje. Če smo srečali pravo ali pravega, torej osebo, s katero se da ustvariti uspešno ljubezensko razmerje, nam bo všeč njeno odzivanje na naše prizadevanje, da bi bili všeč. Taka oseba se bo zanimala za naše življenje, kot se mi zanimamo za njegovo, in bo pripravljena govoriti o sebi. Pokazala se bo sposobnega za resnični pogovor. Če pa je zelo redkobesedna, zadržana ali se celo zagrne v molk, čeprav jo spodbujamo k pogovoru, pa moramo postati nezaupljivi do nje ali do njene sposobnosti za iskren čustveni stik.
Skeptični moramo biti tudi, če nam z neprestanim govorjenjem ne dovoli, da bi prišli do besede. Tudi v tem primeru gre za osebo, ki se ne zna pogovarjati. To pa je znamenje, da s sogovornikom ni pripravljen navezati globljega čustvenega stika, da se v odnosu do njega čuti negotovega, to pa se trudi skriti s hudournikom besed, ki ga usmerja na nas.
Če pa smo res spoznali pravega človeka, bomo ravnali pametno ali prijateljsko do sebe, če mu bomo pokazali, da se želimo spet sestati z njim, in sicer čim prej.
Glede tega mu bomo dali določen predlog. Če smo mu res všeč, ga bo sprejel. Spet pa je treba podvomiti o njegovem resničnem zanimanju za nas, če se bo obotavljal sprejeti določen dogovor o ponovnem sestanku in bo našel kako pretvezo, da tega ne stori. Seveda se bomo videvali z osebo drugega spola le v primeru, če smo se zaljubili vanjo. To se pravi, da smo navdušeni nad njeno osebnostjo in da nas spolno privlači. To je duševno stanje, ki ga imenujemo spolno ljubezenska očaranost. Res da to še ni prava ljubezen, kajti ta potrebuje nekaj časa, da se razvije , je pa lahko začetek prave ljubezni.
Ne smemo se slepiti, da je to prvo dejanje čustvenega zbliževanja s človekom, ki nas spolno privlači, že prava ljubezen do njega. Prav tako pa si ne smemo lagati, da se sestajamo z njim, ker smo zaljubljeni vanj, v resnici pa ne čutimo erotične navdušenosti. Takšno goljufanje samih sebe bi nas obremenilo z razočaranjem in nezadovoljstvom tako z našo simpatijo kot tudi s seboj. Temu pa se pameten človek izogne, kadar koli je to mogoče.