Kaj je tisto, kar je krivo, da v življenju večkrat trpimo?
V življenju pridejo težka in mučna obdobja, pa tudi trenutki, ko nam je težko, ne da bi vedeli zakaj. Včasih doživimo nekaj resnično hudega, pogosteje pa nas doletijo manjše nesreče. Nekatere izmed teh težav premagamo sami ali ob opori bližnjih, nekatere pa lahko vodijo do vedno globljega trpljenja, ki včasih ne najde besed , da bi se izrazilo, in ki nekega dne preplavi naše telo in dušo v obliki bolezni ali na primer depresije. Vsaka bolečina je znak napačnega delovanja ali nevarnosti, ki ogroža naše telesno in duševno zdravje.
Tudi duhovna bolečina priča o nekem momentu duševnega trpljenja, njegov vzrok pa nam lahko ostane skrit.
Naša sposobnost jasnega analiziranja teh pojavov, ki nam olajša to življenje, je odvisna od naše čustvene zrelosti, od zmožnosti izražanja in od okolice, ki nam lahko nudi pomembne informacije in podporo. Prepoznati duševni vzrok neke bolečine še zdaleč ni preprosto, mnogih se sploh ne zavedamo, ker jih zanikamo, prikrivamo ali potiskamo. Tesnobno občutje je odraz nekega notranjega konflikta, vendar s to izgubo čustvenega obvladovanja ni vedno lahko živeti. Kadar je trpljenje pregloboko, ga potlačimo in s tem naše nezavedno postane vir konflikta ali nezadovoljstva.
Zavoljo tega se dogaja, da dogodki v sedanjosti odprejo stare rane in ostra bolečina, ki jo ob tem občutimo, nas povsem preseneti.
Sedanja in pretekla čustva se združijo in zato nam neki dogodek povzroči veliko večje trpljenje, kot bi ga izkusili sicer. Različni prijemi omogočajo, da imamo do trpljenja distanco, kot so očitki in tarnanje, ki pa niso vedno razumljeni kot izraz resnične stiske. Raziskovanje smisla človekovega trpljenja je zaradi popularizacije psihoanalize utrpelo določene spremembe, zato je danes sistematično odkrivanje smisla bolj stvar moči kot pa resničnega razumevanja.
Prisluhniti in izraziti lastna čustva v odnosu do drugega je bolj konstruktivna oblika reševanja težav. Drugi pristopi , ki se opirajo zlasti na genetiko, pa zatrjujejo, da je vse zapisano v geni in da je nagnjenje k depresiji ali nasilju stvar usodne determiniranosti. Zato nekateri ljudje pravijo, po naravi sem boječ in nemiren, to je del mene, tak sem že od rojstva. To prepričanje je morda utemeljeno, vendar preprečuje vsak napredek.
Občutja, ki navdajajo z neugodjem
Nobeno trpljenje ni brez temelja, vedno obstaja logičen vzrok, do katerega se moramo dokopati. Vedeti pa moramo, da logika nezavednega ne deluje po istih načelih kot običajna logika. Če vzrok spoznamo, se lahko soočimo s problemom in se zaščitimo pred resnično nevarnostjo. Nekatera univerzalna občutja, ki jih poznamo vsi in o katerih govori nešteto zgodb in mitov, so izraz trpljenja, ki ga občutimo v odnosu s soljudmi.
To so občutek ZAPUŠČENOSTI se pojavi ob začasni ali dokončni ločitvi in nas sooči z resnično ali psihološko izgubo. Spremljajo ga žalost, osamljenost, občutek krivičnosti ali izdaje, negotovost, občutek nemoči ali krivde.
OBČUTEK MANJVREDNOSTI, skupaj s samo podcenjevanjem , ki se mu vedno pridruži, doživljamo zelo nasilno. Moralno nadlegovanje je ena izmed oblik, ki vzbujajo manjvrednostni občutek. Danes je najbolj navzoče znotraj službenih relacij, vendar je znotraj določenih družbenih ali družinskih odnosov obstajalo od nekdaj in njegove posledice so uničujoče.
ZAVIST je jeza, ki jo občutimo, kadar se bojimo, da ima nekdo v lasti nekaj, česar si želimo tudi sami, in se zato počutimo frustrirane. Zavist je navzoča v vsakomer izmed nas, razlikujejo pa se stopnje njene intenzivnosti, ki je odvisna od meje in prepovedi.