Pretirano se zanašamo na svoja predvidevanja, vlečemo napačne vzporednice, pri odločanju uporabljamo čudežno razmišljanje, ostajamo zasidrani v paradigme…
Estimated reading time: 4 minute
Ljudje smo mojstri samoprevare. Prodori v naših mislih sestavljajo gromozanski labirint, v katerem se pogosto izgubimo še sami. Radi fantaziramo, budni sanjamo, ustvarjamo utopije, si zamišljamo čudežne stvari, si predstavljamo to, česar ni, in to, kar obstaja, spreminjamo v nepredstavljivo. Ustvarjamo si namišljene, fantastične in čudežne svetove, da bi ubežali resničnosti.
Takšni smo in ni slabo, če se znamo še pravi čas ustaviti.
Pretirano se zanašamo na svoja predvidevanja, vlečemo napačne vzporednice, pri odločanju uporabljamo čudežno razmišljanje, ostajamo zasidrani v paradigme, zamenjujemo del s celoto, pri verjetnostih trpimo, informacije sprejemamo, kakor se nam zdi, in kar je še huje, na to smo celo ponosni. Videti je, da smo razvita oblika predrzne nevednosti. Naše misli delujejo po pravilu, ki se imenuje omejena racionalnost, kar pomeni, da zanikajo ali izključujejo informacije, ki se ne skladajo z našimi prepričanji in lajšajo procesiranje tistih podatkov, ki so z njimi skladni.
V skladu s svojimi potrebami goljufamo in povečujemo samoprevaro. A ni vse slabo.
Obstajajo tudi racionalne osebe, osebe, ki primerno in pametno uporabljajo razum, ki si prizadevajo, da ne bi preveč spreminjale resničnosti, in se omejujejo, kot to počnejo strokovnjaki na realne dokaze. Tako je vsaka misel hipoteza, ki jo je treba preveriti z dejstvi. Takšno ravnane ne pomeni, da si moramo obleči belo haljo in nadeti izraz laboratorijske miške. Prav tako ne, da iz svojega življenja izženemo vsakršno iluzijo, povsem pozabimo na čar intuicije ali odmislimo čustva.
Gre le za to, da uporabimo logiko, ko je to potrebno.
Preverjanje svojih zamisli pomeni, da preverimo, ali so naše misli utemeljene ali ne. Pustimo, da objektivna resničnost potrdi ali ovrže naša predvidevanja. Anksiozne osebe neprestano predvidevajo, da se bodo zgodile katastrofe, ker se običajno ne uresniči. Raziskovanje naših misli in njihovo preizpraševanje v okviru dejstev ustvarja zdravo antidogmatsko držo, ki je odprta do sveta.
Brez eksperimentalne radovednosti, ki nam pomaga izvedeti, kako blizu ali daleč od resnice smo, se stalno oklepamo vraževerja in se zatekamo v neracionalno. Načelo dejavne izpostavljenosti; izzivanje strahu, Vedenje, znanje, in logika lahko zmanjšajo nekatere strahove, druge pa radikalno odpravijo. Vendar vedno ne zagotavljajo tudi poguma. Pogum predvideva tudi strast, ne moremo živeti brez predrznosti.
Potrebujemo jo za to, da ljubimo, jokamo, kričimo, se branimo, se vdamo, se bojujemo, za to, da rečemo ne, smo srečni in še za tisoč reči.
Pogum je gibalo dostojnega bivanja. Biti pogumen ne pomeni, da smo samomorilni, pač pa mešanico strasti in razuma, da zdržimo v situaciji, ki se je bojimo, minuto dlje kot drugi. Junaku adrenalina ni tuj, živi ga intenzivno in ga vzdržuje tako dolgo, dokler ne doseže svojega cilja. Brez trmoglavosti ni junaštva in ne poguma za trud.
Oseba, ki svoj pogum uri kot vrednoto, ne pozabi na izjemo v pravilu, je strokovnjak pri razločevanju, kdaj je potreben in kdaj ne, priznava, da je pogum potreben tudi za vdajo.
Pri svobodnem človeku je torej pravočasen beg znamenje enako velike duševne moči kot boj ali svoboden človek se odloči za beg z isto močjo ali prisebnosti kot za beg. Poleg moralne veščine je potrebna tudi praktična inteligentnost; sposobnost premišljevanja in ocenjevanja posledic. Za kreposten pogum je poleg gorečega srca potrebna tudi glava na pravem mestu.
Preberite tudi OSEBNA IN ČUSTVENA CELOVITOST in TATJANINA SESTRA JE BREZ RAZLOGA PREKINILA STIKE