V odnosu z drugimi se je treba kdaj tudi prilagoditi in pozabiti na svoje želje in potrebe.
Estimated reading time: 4 minute
Otrok, ki ga vzgajajo rahločutni starši, samodejno nauči vzpostaviti odnose in hkrati zagovarjati svoje koristi. Ustreznih veščin ne pridobi le s pravilnim sodelovanjem in sporazumevanjem, temveč predvsem z neposrednim stikom s starši. Otrok sočutnih staršev razvije več zrcalnih nevronov kot otrok, ki doživlja veliko zanemarjenja. Zrcalni nevroni so živčne celice v možganih, ki se že ob pogledu na neko situacijo aktivirajo, kot bi jo sami doživljali.
Odsevajo torej čustva, ki jih zaznavamo. Omogočijo nam, da ob gledanju tragične usode v filmu čutimo žalost in sočutje.
Več sočutja kot doživi otrok, več zrcalnih nevronov se razvije v njegovih možganih. Zrcalni nevroni so tako rekoč strojna oprema za mehke veščine vživljanja v soljudi. Če otrok tudi pri starših doživi, da so njegova čustva dovoljena in da ima lahko tudi svojo voljo, pridobi sposobnost zavzemanja za svoje koristi, kar je bistveno za avtonomijo.
Otrok se nato sčasoma nauči prilagajati drugim in vzpostaviti dobre odnose z družino, prijatelji, učitelji ter uveljavljati sebe in svoje koristi.
Seveda lahko slednje kratkoročno obremeni njegove odnose, a to vzame v zakup, potem ko se nauči zaupati v odnose. Zaradi spora se v njem samodejno ne razvije strah pred izgubo, saj zaupa, da odnos lahko prenese nesoglasje ali prepir in da se lahko pobotaš. Za dobro navezanost moramo znati; ugajati drugim s privlačnim videzom in všečnim vedenjem, prisluhniti, se ustrezno prilagoditi in sočustvovati, sodelovati in iskati kompromise, biti sposobni prilagajanja in popuščanja, zaupati.
Obstajajo sicer tudi ljudje, ki pravijo; ugajati moram le sebi. Za tem se običajno skriva prevelika potreba po avtonomiji zaradi negotovosti, da jim ne bo uspelo. Čeprav je popolnoma prav, da ugajamo sebi, moramo ugajati tudi drugim. Če nikomur ne ugajamo, se ne moremo navezati. Zato si tako zelo prizadevamo, da na druge naredimo dober vtis. Želimo biti videti čim bolje in čisto.
Prilagajamo se, sklepamo kompromise in popuščamo, da še naprej pripadamo skupini.
Če drugim ne bi želeli ugajati, bi propadle celotne industrijske panoge. Obstaja neverjetno veliko izdelkov, ki v bistvu služijo naši želji, da naredimo dober vtis na druge ljudi. Da bi približno vedeli, kako lahko naredimo dober vtis ali kaj ima naš sogovornik rad, potrebujemo sposobnost sočutja. Sočutje je most od mene do tebe. Brz empatije ne moremo razumeti, kaj se dogaja v drugih ljudeh. Empatija izraža bližino, toplino in varnost.
Da bi se lahko vživeli v drugo osebo, potrebujemo dober stik s svojimi občutki. Od tod tudi izvira izraz sočutje.
Če otrok ob starih starših doživi, da lahko čuti vsa svoja čustva in da starši s temi stanji večinoma sočustvujejo, se bo zelo verjetno tudi sam razvil v sočutnega človeka. Za dobre odnose moramo znati tudi zaupati. Zaupanje je nasprotje nadzora. V resnici ne moramo nadzorovati vsega, kar si druga oseba o nas misli oziroma česa je sposobna. Zaupanje je bistvo vseh dolgotrajnih odnosov. Zaupanje krepi odnos krepi, saj ustvarja občutek harmonije in povezanosti.
V zaupanju smo lahko tudi razočarani tesnejši je odnos z drugim, večje je lahko razočaranje. Še posebno v tesnem odnosu z za nas zelo pomembno osebo je lahko razočaranje strašno veliko. Te nevarnosti se zavedamo, a če imamo dovolj samozaupanja, tako tveganje sprejmemo. Ljudje, ki ne morejo zaupati, nimajo samozaupanja in zato čutijo, da takega razočaranja ne bi preživeli. V odnosu z drugimi se je treba kdaj tudi prilagoditi in pozabiti na svoje želje in potrebe.
Preberite tudi STE SPOSOBNI GOJITI SOČUTJE DO SEBE? in KAKŠEN VPLIV NA PARTNERSKI ODNOS IMAJO OTROCI