Kako se znebiti občutka osamljenosti in kako premagati dolgčas?
Predviden čas branja: 4 minute
Ker je človek socialno bitje, se postavlja vprašanje njegovih povezav z drugimi; ali so mu drugi ljudje potrebni ali pa ima le željo po drugih ljudeh. Za male otroke, nemočne odrasle in ljudi v situaciji, ko gre za preživetje, je prisotnost drugega potreba. Za sodobnega odraslega človeka, ko gre za kvalitetno življenja, pa gre za željo po drugih ljudeh. Mali otrok preprosto ne more preživeti brez odraslega, ki skrbi zanj in zadovoljuje njegove potrebe. Zato je odvisen od odraslega, tako da je drugi za otroka dejansko nekaj, brez česar ne more, torej potreba.
Ko odraste, je človek sposoben za samostojno življenje in ni več odvisen od drugih, tako da pristnost drugih ljudi ni več pogoj za njegovo preživetje.
Odrasli so samostojni in od samote ne bodo umrli. Za odraslega je prisotnost drugih ljudi želja in ne potreba. Vendar pa je uresničenje številnih vrednot, motivov in želja povezano s prisotnostjo drugih ljudi, tako, da je človek, ko ostane sam, v številnih stvareh nezadovoljen. Ko bi bil tak človek vedno sam, bi sicer preživel, a kakovost njegovega življenja bi bila zelo slaba.
OSAMLJENOST IN DOLGČAS
Osamljenost in dolgčas sta čustvi frustriranosti. Če dolgčas definiramo kot čustvo, ki nastane takrat, ko ne moremo zadovoljiti svoje pomembne želje, osamljenost pa kot čustvo, ki nastane v situaciji, ko ne moremo zadovoljiti svoje želje po določeni družbi, potem sledi, da je čustvo osamljenosti opredeljeno ožje kot čustvo dolgčasa. V človeški zavesti je med tema dvema čustvoma meja nejasna. Zato ni čudno, da ljudje dolgčasa zamenjujejo z osamljenostjo.
Nekatere je strah, da bi bili sami, in se tega fobično izogibajo. Kadar se znajdejo sami, kompulzivno iščejo kakršnokoli družbo. To je izraz strahu pred samoto, ki je popolnoma različen od strahu pred osamljenostjo, a je lahko videti podobno. Strah pred samoto in strah pred tem, kar bi se lahko zgodilo, ko bi ostali sami. Ljudje, ki jih je strah, da bi ostali sami, imajo pogosto jasno domišljijo predstave o katastrofi, ki bi se utegnila zgoditi, če bi bili sami. V osnovi strahu pred osamljenostjo je izogibanje neprijetnemu čustvu osamljenosti in mislim o sebi in življenju, ki so povezane s tem.
Zato je strah pred osamljenostjo veliko šibkejši od strahu pred samoto.
Sodoben način življenja prinaša potrebo, da smo sposobni prenašati samoto oziroma osamljenost. V idealnem primeru bi moral biti človek sposoben tako biti sam kot biti družaben. Družabnost se nanaša na sposobnost za bližino in dobro funkcioniranje z ljudmi, ki so nam blizu, in torej na sposobnost javnega komuniciranja. Ljudje, ki so bili kot otroci pogosto sami, so bili prisiljeni razviti mentalne in vedenjske strategije, ki so jim pomagale zdržati samoto in osamljenost.
Našli pa so tudi načine kako se v samoti lahko dobro počutijo. Ko odrastejo imajo raje samoto in se izogibajo socialnim stikom ali pa jih sprejemajo samo v majhnem odmerku. Po drugi strani ljudje, ki so bili v otroštvu v krogu drugih ljudi, niso razvili sposobnosti prenašanja samote in osamljenosti, zato se izogibajo samote in se usmerjajo k ljudem. Življenje v samoti je lahko osebna izbira posameznika, lahko pa mu ga vsilijo tudi okoliščine ali je družbeno vsiljeno.