Čustveni zapleti in pretirana pričakovanja v razmerju
predviden čas branja: 4 minute
Pospravljanje pretiranih pričakovanj ni enostavno, a še vedno mala malica v primerjavi s trenjem čustvenih orehov. Pričakovanja so v večji meri miselni konstrukt, zato se jih lahko lotimo direktno z dejstvi, izkušnjami in argumenti. Čustveni zapleti pa se napajajo iz podzemlja nezavednega, korenine so razvejene do najbolj skritih in temačnih kotičkov. Pot si utrejo skozi stokrat zapahnjena vrata, za katera smo nekoč skrili dele sebe.
Argumenti razuma nam bodo pri čustvenih zapletih in razpletih kaj malo pomagali.
Najhujše drame preigravamo, ko se nerazdružljivo prepletajo korenine nerealnih pričakovanj in močnih čustvenih zapletov. Čustva so izjemno pomembna, saj tvorijo večino nebesedne komunikacije v odnosu. Vsako čustvo se najprej pojavi z nekimi telesnimi občutki. Občutek je treba najprej zaznati in ga tudi prepoznati. Že to ni tako preprosto, kot se zdi, saj se isto čustvo ne oglaša pri vseh na enak način. Nekateri jezo občutijo s pritiskom v sencih, drugi z vročico po celem telesu, tretji z razbijanjem srca ali suhim grlom. Solze ne pomenijo vedno, da jih rojeva žalost.
Ženske jezo, ki jim je bila nekoč prepovedana, pogosto nemočno sproščajo s solzami.
Ko nam je občutek uspelo zaznati in ga pretvoriti v čustvo, je treba najti vzrok. Na koga ali zakaj sem jezen? Zakaj sem žalosten? Česa me je strah? Morda vzroka ne bomo mogli najti, posebej žalost nima voznega reda in lahko pride na obisk brez jasnega povoda. Če nam uspe najti vzrok, smo zelo blizu tega, da najdemo ustrezen odziv. Vsako čustvo nam namreč naroča kaj naj z njim in posredno s sabo naredimo. Vsako čustvo želi in narekuje neki odziv.
Če želimo preveriti, ali smo zbrali ustrezen odziv, si moramo upati pošteno pogledati dejanske posledice svojega odziva.
Pri sebi in pri drugih, s katerimi smo v odnosu. Če smo pravilno ujeli sporočilo čustva in se ustrezno odzovemo, se čustvo poleže ali vsaj umiri. Lahko pa smo z odzivom po nepotrebnem prizadeli partnerja. Če ga imamo radi, se bomo trudili poiskati drugačen odziv, ki bo še vedno ustrezen za nas in ne bo po nepotrebnem zabolel partnerja.
Vedno pa ni mogoče požreti jeze, ki si jo je partner več kot zaslužil.
So primeri, ko enostavno morate tvegati in se odzvati pristno, čeprav bo to v partnerju prebudilo prizadetost, bolečino in strah. Vse te korake je treba prehoditi v vsaki življenjski situaciji, ki prebuja čustva. Ko smo v stresni situaciji, si ne moremo privoščiti, da bi si vzeli čas za vsak korak posebej. Takrat nas rešijo naučeni odzivi. V dolgih letih odraščanja smo jih utrdili, zato jih je tako težko spremeniti, čeprav nam je kristalno jasno, da so škodljivi.
Partnerski odnos je v tem pogledu najboljši laboratorij. Dobra partnerja občasno ustvarita dovolj varno in umirjeno okolje, v katerem je mogoče preverjati odzive ter jih počasi, previdno, korak za korakom tudi spreminjati. Medsebojna naklonjenost in spodbujanje ter ogledalo, ko si ga vzajemno nastavljata, vlivajo pogum za vztrajno spreminjanje odzivov. Pristen odnos poskrbi za več kot dovolj konfliktnih in stresnih situacij, v katerih lahko naučeno preizkusita še v praksi.