Kateri so najpogostejši vzroki, ki sprožijo partnerske prepire?
Predviden čas branja: 4 minute
Eden najpogostejših vzrokov za nezadovoljstvo, konflikt in prepir v odnosih je občutek enega izmed partnerjev, da je sčasoma postal instrument, stvar, predmet, s katerim se z manjšim ali večjim uspehom okorišča drug partner. Ta prehod iz občutka, da smo ljubljeni, v občutek, da smo uporabljeni, je zato boleč. Prizadeva nas, dela nas nezadovoljne, razočarane. Ponižuje nas. Medsebojno ljubljenje se spreminja v medsebojno uporabljanje.
Neposredno osebno srečanje zakonskih partnerjev se spremeni v dobro ali slabo opravljen posel, dobro ali slabo izpolnjeno dolžnost.
Ker sta partnerja s takimi medsebojnimi odnosi nezadovoljna, hkrati pa nesposobna, da bi se o tem neposredno in odprto pogovarjala najdeta vsak dan nešteto drobnarij, zaradi katerih se spreta. Zakon kot klasična oblika dolgega odnosa v dvoje sčasoma ustvari svoj arhiv, banko podatkov v glavi obeh partnerjev. Prijetni in neprijetni medsebojni dogodki se v zakonu ne brišejo, temveč se shranjujejo. Morebitne napake in napačni postopki se ne oproščajo, vsak partner jih v svoji glavi redno zapisuje in varuje kot orožje za kasnejše medsebojne spopade.
V vsakem zakonskem prepiru je preteklost medsebojnega dogajanja zelo važen vsebinski in energetski vir.

S preteklimi vsebinami se razširja repertoar medsebojnih obtožb med prepirom, prav tako pa se prenaša tudi njihova emocionalna in energetska spremljava. Vsebinska teža zakonskega prepira je tako vse večja, krepi pa se tudi njegova emocionalna stran. V odnosih med ljudmi ni vse logično, racionalno razumljivo in zavestno. Poleg zavestnih in lahko vodljivih, načrtovanih odnosov obstajajo še nezavedna odnosna dogajanja, ki jih je teže kontrolirati in voditi. Človek ni le zavestno, ampak tudi nezavedno odnosno bitje. To še posebej velja za relativno dolgotrajne intimne emocionalne odnose, kakršni so v zakonu.
V tem je vir pogosto nerazumljivih reagiranj zakonskega partnerja, ki lahko pripelje v konflikte in postanejo resnični razlog za zakonske prepire.
Prav to povzroča, da je tak prepir pogosto nerešljiv in precej kompliciran. Partnerja sta lahko nezadovoljna tako s preveliko bližino kot s preveliko distanco v odnosi. Oboje otežuje ostajanje v odnosu, zato morata najti optimalno distanco. Prav tako sta lahko nezadovoljna s svojim medsebojnim odnosom zaradi prevelike aktivnosti ali prevelike pasivnosti v njem. V prvem primeru pride do izčrpanosti v drugem pa do dolgočasne monotonije. Naslednji element, ki ustvarja komfort, je vsekakor največje možno zadovoljstvo, uspeh in ugodje na eni strani in frustracije , neuspehi in neugodje na drugi strani.

Če enega ali drugega ni dovolj, postane trajanje odnosa vprašljivo.
V dolgem odnosu z enim partnerjem, je iluzorno pričakovati samo uživanje, zadovoljstvo in uspeh, prav tako pa je iluzorno, da bo kdo ostal v takem odnosu kronično frustriran. Če od zakonskega partnerja zahtevamo, da je vedno pameten, torej, da je vedno odrasel, je to prav tako moteče, kot če od njega nenehno terjamo nemoč, neiznajdljivost, jokavost in zbeganost.
Za kvaliteten partnerski odnos je potrebno njegovo vzdrževanje. Če eden ali pa oba partnerja odnosa ne negujeta, zahajata v stalne frustracije, nezadovoljstvo in razočaranja. Tu je zelo pomembna enakomerna in obojestranska aktivnost. Enostransko negovanje zakona aktivnega partnerja hitro izčrpa. Nastajajo konflikti, očitki, obtožbe, prepiri. To, da zakon negujemo, ne pomeni, da negujemo sebe v zakonu, ampak zakon v sebi in partnerju. To pa je mogoče le, če za to skrbita oba.