ALI VELIKO DENARJA RESNIČNO PRINAŠA SREČO?

Ali je smiselno želeti si biti čim bolj materialno bogat?
Ali je smiselno želeti si biti čim bolj materialno bogat?

Ali je smiselno želeti si biti čim bolj materialno bogat?

Predviden čas branja: 4 minutes

Nekateri ljudje izkoriščajo vse svoje umske zmožnosti, da bi čimbolj obogateli. V svojih rokah kopičijo veliko več denarja, kot ga potrebujejo za dostojno življenje, oziroma za zadovoljevanje naravnih življenjskih potreb. Bogastvo jim omogoča, da živijo razkošno, da si privoščijo, kar jim pride na misel, tudi razne muhe. Toda preobilje gmotnih dobrin, tisto, kar presega zadovoljevanje resničnih potreb, ne prispeva k sreči prebogatih ljudi.

Zakaj se mnogi ljudje tako zelo trudijo, da postanejo bogataši, zakaj vlagajo v doseganje tega cilja vso svojo energijo.

Razlogov za to je več. Veliko jih pričakuje, da jim bo bogastvo prineslo občutek lastne vrednosti, da jih bo prepričalo o pomenu, celo nadpovprečnem pomenu njihove osebnosti. Vrednost premoženja, katerega lastniki so, in razkošja, ki ga uživajo, doživljajo kot simbol lastne vrednosti. To razodeva njihovo intimno, polzavestno ali nezavedno zaničevanje svoje osebnosti, nezaupanje vanjo, dvom o tem, ali so se sposobni uveljaviti v lastnih očeh in v svojem okolju samo z lastnostmi svoje osebnosti, ne glede na premoženje, ki ga imajo.

Ali je smiselno želeti si biti čim bolj materialno bogat?

Kdor išče svojo vrednost izven sebe, v svoji lastnini, je očitno ne najde v sebi.

Vendarle še tako veliko bogastvo in razkošno življenje ne osvobodita človeka lastnosti, ki mu niso všeč, ki se jih sramuje ali boji; ne rešita njegovih čustvenih konfliktov, ki jih sam ne zna rešiti, ne prispevata k njegovemu duševnemu miru. Da bi človek res zadovoljil svoje čustvene potrebe , mora vlagati v to precej duhovne energije in precej časa. Če pa porabi večino časa in duhovnih moči, ki so mu na voljo, za nenehno bogatenje, nima možnosti, da bi zadovoljeval svoje čustvene potrebe, še manj pa da bi reševal nasprotja in dileme v čustvenem življenju. Tako se čedalje bolj oddaljuje od temeljnega življenjskega cilja; od možnosti, da bi bil srečen.

Pogosto se srečamo z ljudmi, ki si domišljajo, da je mogoče kupiti vse, kar v življenju potrebujemo, tudi srečo. Zato je bogastvo zanje jamstvo, da bodo srečni, če bodo znali obogateti. Toda veliko tega, kar je pogoj, da smo srečni, se ne da kupiti z nobenim denarjem. Zadovoljstva s seboj in zaupanja vase si zagotovo ne moremo kupiti, najmanj pa lahko kupimo ljubezenska čustva, srečno ljubezensko razmerje. To pomeni, da se človek, ki se vztrajno bojuje za čim večje gmotno bogastvo, venomer izpostavlja razočaranju.

Ali je smiselno želeti si biti čim bolj materialno bogat?

Namesto, da bi si s premoženjem pridobil duševni mir, se obremenjuje z vse večjo skrbjo za premoženje, s strahom ali ga bo obdržal, ali ga bo sposoben neprestano povečevati.

Če pa človek išče bogastvo v sebi, lahko doseže mir s seboj tudi v skromnih življenjskih razmerah. Tudi brez veliko denarja uživa v lepotah življenja, za doživljanje pristnih ljubezenskih čustev ne potrebuje gmotnih dobrin, za to potrebuje le notranje, čustveno bogastvo, ki ga ne more nadomestiti noben denar.

Žal si ne moremo kupiti zaupanja do okolja, sproščenosti v stiku z ljudmi in pripravljenosti na koristno sodelovanje z njimi. Tudi to so pogoji, da smo srečni, zadovoljni z življenjem med ljudmi. Vse to pa lahko dosežemo samo z nenehnim bogatenjem svoje osebnosti, svoje čustvenosti, svojega duha. Tisti, ki si je prijatelj, skrbi za gmotne dobrine samo v tolikšni meri, kolikor jih potrebuje za prijetno življenje. Ves čas pa si prizadeva povečati bogastvo svojega duhovnega življenja.