Delujete preveč perfekcionistično? Ste obsedeni z lepoto in hrepenite po priznanju?
Predviden čas branja 4 minute
Značilna ponotranjena sporočila: Nisem dovolj dober! Ne smem se motiti! Slab sem! Grd sem! Ničvreden sem! Zguba sem! Večina ljudi, ki dvomi o svoji veljavi, živi svoje življenje obrambno. Nikakor nočejo dati povoda za napad. Popoln namreč pomeni; nezmotljiv. Perfekcionisti so v nevarnosti, da se popolnoma izčrpajo od znotraj. Težava v tej strategiji je, da ;dovolj; tako rekoč ne obstaja. Vedno gredo lahko višje, dlje, naredijo boljše. Prizadeti nenehno lovijo lastne zahteve. Komaj osvojijo trofejo, se že ženejo za naslednjo.
Doseženi cilji so zanje le kratkotrajno olajšanje.
To je razlog, zakaj številni, čeprav nepristransko precej uspešni ljudje, kljub temu precej dvomijo o sebi in niso nikoli zadovoljni s seboj. Pogosto menijo, da so njihovi dosežki bolj povezani s srečo in da jih pravzaprav niti niso zaslužili. Ena od različic perfekcionizma je obsedenost z lepoto. Ko se kdo loti, piljenja svoje zunanje podobe, to počne z določenim ciljem. Prešteva kalorije in kilograme, si barva lase in kupuje kreme. Njegov notranji jaz pa globoko dvomi o sebi, kar je precej neoprijemljivo in se je zato veliko težje spopasti s tem.
Zato številni negotovi ljudje strah svojega jaza projicirajo na zunanji videz, ki ga lahko konkretno spremenijo.
Uspehi, ki jih dosežejo pri zunanji lepoti, pa jim prinesejo le olajšanje, ne pa dolgotrajne ozdravitve. Nasprotno; kolikor starejši so, toliko težje uporabljajo to strategijo. Obema strategijama je skupno, da se prizadeti strašno trudijo, da bi jih drugi priznali. Temu cilju prilagodijo, tudi svoje konjičke, nakupe, izbiro partnerja in podobno. Konjiček, lastnina in partner postanejo sredstva za povečevanje samoveljave.
Pravzaprav ni nihče popolnoma odporen proti temu. To je povezano z okoliščino, da smo čredne živali in se zato navežemo drug na drugega. Priznanje je tako rekoč valuta navezanosti in povezanosti s skupnostjo. Z roko v roki s potrebo po navezanosti gre tudi strah pred zavrnitvijo.
Težava kot je to pogosto ne izhaja iz samega dejstva, da se vsi veselimo priznanju in nas je malo sram, kadar smo zavrnjeni, temveč jo povzroči obseg potrebnega priznanja.
Ljudje, ki so popolnoma zasvojeni z njim, vsa svoja dejanja podredijo tej potrebi ter izgubijo stik svojimi pristnimi željami in delno tudi z moralnimi vrednotami. Kdor si prizadeva postati popoln, je rojen bojevnik. Premoreš veliko moči, vztrajnosti in discipline. Vse to so močne lastnosti. Zato si s to strategijo že toliko dosegel. Mirno si lahko ponosen nase.
PRIZADEVANJE ZA UGLAŠENOST IN PRETIRANO PRILAGAJANJE
Prizadevanja za uglašenost je prav tako kot perfekcionizem pogosto uporabljena obrambna strategija. Neredko se pojavljata skupaj. Obe podpirata precenjeni notranji strah, da ga bodo drugi zavračali. Ljudje, ki si prizadevajo za uglašenost, bi radi izpolnili vsa pričakovanja soljudi. V otroštvu so izkusili, da je to najuspešnejša pot za pridobivanje pozornosti in priznanja. In da bi se kar najbolje prilagodili, so se že zgodaj naučili potlačiti svoje želje in čustva. Močna volja je namreč v napoto uspešnemu prilagajanju.
Zato refleksno potlačijo čustva, kot sta jeza in agresija, ki lahko neverjetno zaženeta moč volje.
Svojo nasilnost zatrejo. Če kdo prestopi njihovo osebno mejo ali jih užali, se prej odzovejo z žalostjo kot jezo. Zato uporabniki te strategije pogosteje zdrsnejo v depresijo kot tisti, ki imajo dober dostop do svoje jeze. Sicer pa ljudje, ki zatrejo svojo nasilnost, niso brez jeznih občutij, spremenijo jih v hladno jezo, ki pogosto povzroči nedejaven odpor. Namesto da bi glasno povedali, kaj hočejo, se užaljeno umaknejo iz odnosa in ogradijo.
Preberite tudi NE ENAČITE USPEHA S SLAVO IN MATERIALNIM BOGASTVOM in OSEBNA IN ČUSTVENA CELOVITOST