ZAVIST ZBUJA NAPADALNOST DO LJUDI

Izognite se zavisti, saj zbuja napadalnost
Izognite se zavisti, saj zbuja napadalnost

Izognite se zavisti, saj zbuja napadalnost

Predviden čas branja: 4 minutes

Zavist zbuja napadalnost do ljudi, ki jim človek nekaj zavida.  Z napadalnostjo se maščuje za zavist, ki ga  muči, hkrati pa ima občutek premoči nad osebo, ki ji zavida, ko jo s svojo napadalnostjo oškoduje. S tem občutkom skuša zatreti s svojo negotovost, se znebiti nespoštovanja samega sebe in si pridobiti več samozavesti. Toda napadalnost, ki izhaja iz zavisti, osebi ne pomaga doseči ta cilj. Tudi če si prilasti imetje drugega človeka ali ga izpodrine z družbenega položaja, ki mu ga zavida, ali mu razdre zakon, ki mu ga zavida, si ne more pridobiti njegove miselnosti, čustvovanja, pameti, sposobnosti in drugih duševnih lastnosti, ki mu jih še bolj zavida.

Še manj pa mu uspe pridobiti duševni mir in srečo, zaradi katere je najbolj zavisten drugemu človeku.

Takšen človek se torej vrti v krogu, iz katerega ne najde izhoda. Ko se poskuša z napadalnostjo odkrižati zavisti, postane še bolj zavisten, ko po kratkotrajnem zmagoslavju vedno začuti, da ni dosegel pravega cilja. Zato črv zavisti še naprej grize njegov duševni mir. Nesposobnost za sožitje z ljudmi, za  pozitivna čustva do njih, za spreminjanje njihove drugačnosti in enakopravnosti se kaže tudi v bojevanju za oblast nad njimi. Človekova želja, da bi prevladal v odnosu do sočloveka, je tako pogost pojav, da je ena izmed najpomembnejših ovir pri uravnavanju zdravih razmer v človeški družbi.

Izognite se zavisti, saj zbuja napadalnost

Vlado željnost se kaže že v odnosu med spoloma.

Če partner čuti potrebo, da bi podredil zakonca svoji volji, da bi mu ukazoval, ga nadzoroval in ga s tem imel v oblasti, je to dokaz, da ga ne zna ljubiti. Ker pa hoče živeti z njim in potrebuje stik z njim, ne zna pa ga navezati nase z ljubeznijo, si prizadeva to doseči z oblastjo nad njim. Dela ga odvisnega od sebe, v njem zbuja občutek manjvrednosti, ali pa mu z nenehnimi grožnjami vceplja strah, ki mu jemlje moč, da bi se nasilnežu uprl.

Pogosta odsotnost prave ljubezni med intimnima partnerjema ali zakoncema je vzrok, da v marsikaterem ljubezenskem razmerju in v mnogih zakonih vidimo več nesporazumov kot sloge, več spopadov kot mirnega sožitja, več sovraštva kot ljubezni. Vse to izhaja iz potrebe enega ali obeh udeležencev v intimni zvezi, da vsili partnerju svojo osebo. Neuspešnost številnih zakonov kaže, da je veliko ljudi nesposobnih za ljubezen do osebe drugega spola. Ker pa potrebujejo stik z njo, skušajo nadomestiti šibko ljubezen z oblastnostjo.

Veliko je staršev, ki ne znajo kazati ljubezni do otroka.

Izognite se zavisti, saj zbuja napadalnost

Ker je to izhodišče pravilne vzgoje otroka, ga starši, ki ne čutijo prave ljubezni do njega, zmeraj napačno vzgajajo. S tem škodijo otrokovemu duševnemu razvoju, v hujših primerih napačne vzgoje oziroma vzgoje brez ljubezni pa izmaličijo otrokovo osebnost. Glavna metoda napačne vzgoje otroka je ukazovalno, vsiljivo, nasilno, celo kruto ravnanje z njim. Tudi pri tem naj bi bila premoč nadomestilo za ljubezen.

Gre namreč za zelo šibko ljubezen ali celo za popolno odsotnost ljubezni do otroka, ki jo takšen roditelj skriva z navidezno poudarjeno skrbjo zanj. Ker ni sposoben navezati otroka nase z ljubeznijo, potrebuje samoprevaro, da je dober starš, ki uživa v otrokovi vdanosti, se trudi podrediti otroka svoji oblasti. Zato ga z ravnanjem dela odvisnega od sebe, vpleta se v njegovo osebno življenje in pri njem zbuja občutek krivde, če se otrok skuša upreti materinim in očetovim zahtevam.