Neodvisnost in samostojnost sta pomembni veji življenja
Predviden čas branja 4 minute
Zapustiti gnezdo pomeni postati oseba, ki se odloča in živi tako, kot sama hoče. To nikakor ne pomeni, da morate kako razmerje prekiniti. Če uživate v tem, kako z nekom vzajemno delujete in to ne vpliva na vaše cilje, potem tega ne spreminjajte, ampak cenite in negujte. Psihološka odvisnost pa na drugi strani pomeni, da ste ujeti v razmerje, kjer nimate nobene izbire, kjer morate biti nekaj, kar nočete biti in kjer sovražite način vedenja, v katerega ste prisiljeni. Če si določeno razmerje želite, potem to ni nezdravo. Toda če ga potrebujete ali ste vanj prisiljeni in ste zato nezadovoljni, ste na samouničevalnem terenu. Problem je torej v obveznosti in ne v razmerju samem.
Odvisnost proizvaja krivdo in nesamostojnost, medtem ko izbira spodbuja ljubezen in neodvisnost.
V psihološko odvisnem odnosu ni nobene izbire, zato bo vsako tako razmerje vedno polno užaljenosti in zlovoljnosti. Če ste psihološko neodvisni, pomeni, da ne potrebujete drugih. V trenutku ko nekoga potrebujete, postanete ranljivi, postanete suženj. Če vas tisti, ki ga potrebujete zapusti, si premisli ali umre ste prisiljeni v ohromljenost, zlom, ali celo smrt. Toda družba nas uči, da moramo biti psihološko odvisni os cele vrste ljudi, od staršev naprej, in morda v mnogih pomembnih odnosih še vedno z odprtimi usti čakate, da vam nekdo vanje porine žličko s hrano.
Dokler imate občutek, da morate kaj storiti zato, ker se to od vas v določenem odnosu pričakuje, in ste nezadovoljni oziroma se počutite krive, če tega ne storite, lahko veste, da morate to področje napak razčistiti.
Neodvisnost se začne v vaši družini, s tem, kako so vaši starši v otroštvu ravnali z vami, in s tem, kako vi danes ravnate z vašimi otroki. Otrokova želja, da bi zapustil gnezdo, je zelo močna, toda kadar je družinski stroj namazan s posesivnostjo in žrtvami, se to naravno dejanje odhoda spremeni v krizo. Če človek zapusti gnezdo v psihološko zdravi atmosferi, to ne povzroči nobene krize ali razburjanja, ampak je le naravna posledica učinkovitega življenja.
Kadar pa je zapuščanje gnezda obarvano s strahom in razočaranjem, se to lahko vleče skozi celo življenje, včasih celo do te mere, da se zakonska zveza prelevi v starševstvo namesto v zvezo dveh posameznikov na podlagi enakopravnosti. Družine, ki so usmerjene k neodvisnosti, gledajo na željo posameznika, da bi postal samostojna oseba, kot na nekaj normalnega.
Tu ni poudarka na potrebovanju in vdanosti.
Ni tudi nobenih zahtev, da bi bil otrok družini do smrti vdan samo zato, ker je njen član. Rezultat tega so družinski člani, ki si želijo biti skupaj in se ne čutijo dolžne, da bi bili skupaj. Namesto, da bi zahtevali, da med sabo vse delijo, spoštujejo intimo posameznika. V takih družinah ima ženska svoje življenje poleg tega, da je mati in žena.
Otrokom bo raje dajala zgled za učinkovito življenje, kot da bi živela za in preko njih. Starši menijo, da je njihova lastna sreča najpomembnejša, saj brez nje v družini ne more vladati harmonija. Zato grejo lahko včasih kam tudi sami in se ne čutijo dolžni, da so otrokom vedno na razpolago. V taki družini ni prefinjene manipulacije s pomočjo krivde ali groženj, da bi otroci ostali odvisni in odgovorni staršem. Tem staršem se zdi otroška želja, da bi se borili sami zase, s pomočjo in ne gospodovalnostjo skrbnih staršev zdrava in je ni treba zatirati.