Pomembno je zavestno sprejemanje dejstva, da smo bitja, ki se trudimo po najboljših močeh
Predviden čas branja 4 minute
Bistvo prijateljstva, ljubezenske zveze in zakona je dopuščanje, pravzaprav zavestno sprejemanje dejstva, da smo človeška bitja, ki se trudimo po svojih močeh. Res je, da ljubimo in spoštujemo drug drugega, in to zelo in smo si v najglobljem pomenu te besede zavezani, dokler nas smrt ne loči. V resnici se zavedamo, da smo samo povprečni ljudje. Zaradi medsebojnega sprejemanja naše človeškosti je naša zveza bogata, polna ljubečih čustev, živa poglobljena in zanimiva. Vendar pa veliko parov pozablja na to pomembno življenjsko dejstvo. Marsikdo se razburja, je ljubosumen ali užaljen, ko se izkaže, da je njegov partner samo človek.
Koliko ljudi se veliko strpneje in bolj razumevajoče vede do popolnega neznanca kakor do svojega partnerja.
Koliko ljudi pričakuje od partnerja skoraj nemogoče stvari, ki jih navaden smrtnik ne more izpolniti. Pogosto v svojem srcu ne dopuščamo, da je naš partner človeško bitje. Smo zelo kompleksna bitja. Delamo napake. Spreminjamo se. Včasih izustimo kaj napačnega in razočaramo sočloveka, tudi svoje ljubljene. Pogosto dobro presojamo, včasih pa nam spodleti. Nekatere naše odločitve so modre, druge ne. Včasih imamo slabe dneve in smo nerazpoloženi, spet drugič pa potrti.
Počutimo se negotove in zaidemo.
Včasih ne poslušamo pozorno. Večina se razburja zaradi malenkosti v ljubezni in drugje. Dvomimo in se bojimo. In vsak od nas je vsaj malce sebičen, prestrašen, pohlepen in poželjiv če ne v dejanjih, pa vsaj v domišljiji. Lahko se pretvarjamo, da ni tako lahko zanikamo prikrivamo, mogoče to nagnjenje celo premagamo, toda resnica je, da smo ljudje. Tudi kadar smo popolnoma predani partnerju, se nam po glavi motajo druge skrbi in imamo v življenju drugo delo.
V ljubezenski zvezi zlahka pozabimo, da smo v zvezi z drugim človekom, ki ni tako popoln, da nas ne bi mogel nikdar razočarati. Niti ni to oseba, ki se je dvignila nad vse zmešnjave in bi bila manj človeška od vseh drugih. Marsikdo najbrž meni, da partner, potem ko se zaveže ali poroči, ne sme biti več človek.
Zato si izmišljujemo pravila, ko jih partner prekrši, pa znorimo.
S svojo prizadetostjo, ljubosumnostjo ali jezo uničujemo svojo zvezo samo zato, ker je naš partner človek. Zato ni čudno, da je toliko zvez mrtvih, saj partnerja nimata iskrenih stikov. Veliko težav si nakopljemo, ker partnerju ne pustimo, da bi bil samo človek. Če partnerju ne dopuščamo, da bi bil človek, postavimo med seboj in njim ograjo. Partner, ki ne more brez kritike deliti z nami svojih sanj, bo zanesljivo nehal govoriti o njih. Če se ne moremo brez pridige pogovorit o svojih strahovih, se bomo obrnili na koga, ki nam bo prisluhnil. Večina partnerjev zapravi medsebojno prijateljstvo in zaupnost predvsem zato, ker drug drugemu ne dopuščajo, da bi bili ljudje.
Obstaja tudi možnost, da bodo svojega partnerja odgnali samo figurativno ali pa dobesedno.
Toda nekaj izjemno osvobajajočega in magičnega se zgodi, če drug drugega sprejemamo kot človeka, namesto da bi zahtevali nekaj nerealnega ali celo neprimernega. Obnovijo se naše prijateljstvo, človečnost ali medsebojno zanimanje. Utrdi se naša vez in hkrati se obvarujemo, da bi se razburjali zaradi malenkosti. Poglobi se naše dojemanje in tudi smisel za humor. Navsezadnje naj bi bili na tem svetu prav zato, da spoznamo izkušnjo človeka, se osebnostno razvijamo, duhovno rastemo, ljubimo in se učimo.