PONOS OMOGOČA ČUSTVENO SAMOZADOVOLJSTVO

Ponos vam lahko omogoči samozadovoljstvo in samozaupanje
Ponos vam lahko omogoči samozadovoljstvo in samozaupanje

Ponos vam lahko omogoči samozadovoljstvo in samozaupanje

Predviden čas branja: 4 minutes

Ponos je v razvojnem pogledu zelo pomembno čustvo, ker nam omogoča, da začnemo pozitivno podobo o sebi doživljati kot dejansko, potrjeno od avtoritet. Ko pozneje o nadaljnjem razvoju začnemo ločevati med pozitivno sliko o sebi od mnenja drugih, postanemo zmožni za čustveno samozadovoljstvo in samozaupanje. Ponos je čustvo, ki ga občutimo do sebe. Človek je ponosen, kadar ocenjuje, da je z nekim svojim ravnanjem potrdil predstavo, za katero želi, da jo ima o njem avtoriteta. Ponosna oseba je prepričana, da je dobila socialno potrditev ali dokaz svoje vrednosti kot bitja s tem, da je s svojim ravnanjem sprožila odobravanje avtoritet posameznika ali skupine.

Zato je ponos socialno čustvo.

Tako nastalo čustvo osebne vrednosti je po svoji naravi čustvo večvrednosti, ker tekmujemo z drugimi za naklonjenost avtoritete, tako da biti vreden dejansko pomeni biti vreden več kot drugi, biti boljši od drugih. Superioznost je opazna v znakih ponosa, izraz obraza, drža telesa… Kaže, da je čustvo ponosa dobilo ime po tem, kako se obnašamo, ali nosimo.

Ponos vam lahko omogoči samozadovoljstvo in samozaupanje

Ponos lahko človek čuti do sebe, če je ponosen na neko svojo lastnost, ali ravnanje, ali dosežek, tako da govorimo o samo ponosu, lahko pa ga čuti v povezavi z drugim.

Če je oseba ponosna na koga drugega, je ta drugi nekdo ali nekaj, s čimer se oseba istoveti. Lahko smo ponosni na svoje starše, partnerja, otroke brata ali sestro. Starši so lahko ponosni na primer zato, ker je hči diplomirala na fakulteti. Zelo pomembno je razlikovati med ponosom na eni strani ter samozadovoljstvom in spoštovanjem na drugi. Osnovna razlika je v tem, da je čustvo ponosa potrebna dejanska ali mentalna prisotnost pomembnih drugih, medtem ko za samozadovoljstvo in samospoštovanje drugi niso potrebni.

Posledica te razlike je, da so ponosni odvisni od drugih, čeprav tudi njim ugaja, če avtoritete odobravajo njihovo ravnanje in uspehe. Med razvojem ponos kot čustvo zamenjajo odrasla čustva samozadovoljstva, samospoštovanja in samozaupanja. Oseba, ki izraža ponos, pričakuje, da bo od drugih dobila potrditev svoje večvrednosti, odobravanje, čestitke, občudovanje. Ko nekdo pove, da je ponosen na koga drugega, s tem sporoča, da se s tem drugim identificira, da on in ta drugi tvorita eno in da je nekdo pripomogel k uspehu drugega.

Kadar drugi namesto odobravanja ponosni osebi namenja kritiko ali ignorira njen uspeh, to pogosto doživlja kot ranjeni ponos in kot znak omalovaževanja in sovraštva oziroma kot izraz čustva zavisti.

Ponos vam lahko omogoči samozadovoljstvo in samozaupanje

Ponosni ljudje so posebno občutljivi na neodobravanje, če je prisoten še kdo tretji, ki ima funkcijo priče ali avtoritete. Ljudi, pri katerih je čustvo ponosa dominantno, ali ki nenehno težijo k temu, da bi bili ponosni, imenujemo nečimrne, kar pomeni, da oseba nima razloga za ponos, da je ta proces prazen in zato lažen. Zaradi psihološke narave čustva ponosa so ti ljudje pretirano odvisni od mnenja drugih. Od njih pričakujejo odobravanje, spoštovanje ali celo strahospoštovanje, vsak poskus kritike s strani drugih pa doživljajo kot sovražen in ponižujoč. Zato pri njih nastaja problem ranjenega ponosa.

Oseba se mora ozreti vase in prepoznati ter sprejeti svojo pravo vrednost. Mora razlikovati sebe od svojih postopkov in ravnanja. Namesto da teži k sprejetosti pri avtoritetah, mora sprejeti samo sebe. Tako doseže, da občutje ponosa nadomestita bolj zreli čustvi zadovoljstva s samim seboj in samospoštovanja. Ko občutje  osebne vrednosti ni več odvisno od mnenja drugih, ampak od vas samih,  vam je uspelo.