Ali veste, da se odnos staršev zrcali v otrokovo dušo?
Predviden čas branja: 4 minute
Odnos med zakoncema se neizbrisno zariše v otrokovo dušo, in sicer v obliki najbolj pogostih čutenj, ki se pojavljajo med njima. Če se starša medsebojno razumeta, lahko govorimo o prijetnih čustvenih vibracijah; o ljubljenosti, sprejetosti, občutku varnosti, zavarovanosti, pripadnosti, zvestobi in naklonjenosti. To so čutenja, ki so nujno potrebna tako za zakon, kakor tudi za otroke, ki ta čutenja dobesedno pijejo, jih vsrkavajo vase ter iz njih dobivajo osnovna sporočila ljubljenosti, hotenja, skratka čutenja, na osnovi katerih se lahko otrok zdravo razvija in zori.
Starša se lahko o teh čutenjih pogovarjata, jasno in glasno izražata besede ljubezni in nežnosti ter se s temi besedami sklanjata tudi k otrokom, ki se ob tem čutijo ljubljene in hotene.
Drža, ki jo zakonca predstavljata otrokom sta lahko vljudna, prijazna, skrbna, drug do drugega in do otrok. Pomembno pa je seveda tudi, kako izražata ljubezen s telesnimi dotiki, se pred otroki objameta, poljubita, držita za roke, si vzameta čas drug za drugega, ko odhajata ali prihajata, kako se poslavljata. Otroci ju v vsem tem zelo skrbno opazujejo, pa čeprav so navidezno povsem v svojih svetovih, vendar v grobih obrisih vse to vedno čutijo in znajo o tem spregovoriti. Če tega zdravega čustvenega okolja ni, potem ponavadi predvsem zadnji otrok srka vase, karkoli že dobi od staršev, saj je zanj izjemnega, življenjskega pomena, da je povezan z njimi in njihovimi čutenji.
To mu pomeni osnovno pripadnost in zavarovanost.
Brez tega čutenja pripadnosti namreč ne more preživeti in se zato oprime vsakega, lahko tudi najbolj negativnega čutenja tudi takega, ki ga povzroči psihična zloraba. Ta otrok bo vsepovsod namreč iskal sram, vedno znova se bo zapletel v odnose, kjer bo doživljal sramotenje ali pa bo on sramotil druge. Zelo podobno bo občutil tudi jezo, bes, krivdo, in ponižanja ter občutek, da je odveč, zavrnjen oziroma zavržen. V teh čutenjih se bo počutil doma, znana mu bodo, predstavljala mu bodo varnost, saj mu bodo vedno znova prikrojila občutja domače družine.
Tista čutenja, ki bodo najgloblje prevevala zakon njegovih staršev, se bodo še globlje zarisala v njegovo notranjost, tam živela in se, večkrat v najbolj nepredvidljivih situacijah, vedno znova prebujala.
Tudi pozneje bo ta otrok izbiral prijatelje, zlasti tiste najbližje in pozneje tudi zakonca, s katerimi bo na novo zaplesal ta čustveni ples, ki bo zanj, ne da bi to zares vedel. Nekaj izjemno zavezujočega. Tudi v svojem lastnem zakonu se bo vedno znova prizadeval za kompromis, se znova in znova pogajal, iskal rešitve in to tudi v situacijah, ki se bodo vsej njegovi okolici zdele čisto nemogoče kot sta nezvestoba in izdajalstvo.
Večkrat si bo zato tudi izbral partnerja, kateremu bo na vsak način hotel pomagati, ga rešiti njegovih grobih zapletov in stisk, s katerimi bo tega partnerja zaznamovala že njegova izvirna družina. Pri tem bo večkrat razočaran ugotavljal , da je povsem nemočen, a ne bo zlahka odnehal. Seveda pa bo tudi v zunanjem svetu na primer na delovnem mestu, vedno znova iskal sprte stranke, ki jih bo skušal pomiriti in spraviti med seboj. Čutil se bo odgovornega in včasih krivega za čustvene zaplete drugih, pa čeprav ne bo neposredno vključen v njihov spor. Tudi tu si bo na vso moč prizadeval, da bi te spore razrešil; včasih zaradi krivde, drugič strahu, včasih pa zaradi kombinacije teh dveh čutenj, ki jih bo nenehno podoživljal.