Starši so v življenju vsakega posameznika pomembni, ne glede na to, ali so odigrali pozitivno ali negativno vlogo.
Predviden čas branja 4 minute
Tudi odnos odraslih otrok do staršev namreč lahko označimo kot vrsto partnerskega odnosa, ki se srečuje s podobnimi težavami in zapleti v sporazumevanju kot zakonca. Prav odnos med starši in odraslim otrokom je pogosto napet, pa čeprav odtujenost morda ni posledica nepredelanih težav iz otroštva. Lastna odgovornost in samostojnost odraslih otrok včasih povzročita, da jim sploh ne pride na pamet oziroma se jim ne zdi potrebno, da bi se postavili v položaj staršev. Tako kot je za zadovoljno družinsko življenje potrebno, da partnerja razumeta drug drugega in otroke naj bodo mladoletni ali pa že odrasli, ter se z vso resnostjo posvečata potrebam in lastnostim posameznih družinskih članov, je nujno, da znajo otroci pokazati razumevanje za starše.
Dober odnos s starši igra pomembno vlogo v življenju
Če otroci starše uporabljajo izključno kot vir denarnih sredstev, varuhe otrok in pribežališče v težavah, sicer pa z njimi nimajo stikov in se ne ukvarjajo z njihovim počutjem, to morda kaže na ne premoščene težave iz otroštva, vseeno pa je takšno sebično vedenje odraslih ljudi znamenje nezrelosti. Starši so v življenju vsakega posameznika pomembni, ne glede na to, ali so odigrali pozitivno ali negativno vlogo. Odrasli otroci bi zato morali o tem odnosu ustrezno premisliti, ga ovrednotiti ter morebitne težave premostiti, namesto da se jih izogibajo. To vam bo uspelo le, če ste se kot odrasla oseba naučili razumeti ravnanje svojih staršev.
Obstajajo žal tudi starši, ki so otroke iz kakršnegakoli razloga že od mladih nog vzgajali brez ljubezni ali so jih celo odklanjali in prezirali.
V tem primeru od odraslih otrok težko pričakujemo, da bodo do staršev razumevajoči. Kljub temu je za njihovo duševno ravnovesje nujno, da se spopadejo z negativnim odnosom, njegovimi posledicami in tudi z ravnanjem svojih staršev, saj bodo le tako lahko zavzeli duševno razdaljo so te senčne strani svojega življenja. Pomembno je torej razumeti ravnanje staršev, okoliščine in ozadje, da jim je treba tudi vse odpustiti.
Številni starši, ki svojim otrokom niso znali pokazati ljubezni, so prepričani, da so se potrudili po najboljših močeh in so otroke ljubili. Ker so omejeni zaradi lastnih kompenziranih ali potlačenih šibkosti, ne vedo, da ravnajo narobe in zato tudi ne prepoznajo posledic takega ravnanja.
Tako njihovi otroci tudi kot odrasli ljudje nosijo v sebi nepotešeno hrepenenje, da bi jih starši končno jemali resno in jim izkazali priznanje.
Posledica je močna potreba po priznanju, ki se lahko izraža v obliki pretirane častihlepnosti, nastopaštva ali kot zavrto, negotovo vedenje vse tja do depresije. Prav v teh primerih je treba razrešiti težave in travme tako, da odrasli otrok skuša razumeti življenjsko zgodbo staršev, odnos med starši in otroki dojeti kot njeno logično posledico ter se ga naučiti opazovati.
PUSTITI ODITI POMENI LJUBITI.
Starši bi morali podpirati otrokovo težnjo po samostojnosti in prevzemanju odgovornosti, nasvete, napotke in svarila po delitvi le varčno ali pa sploh ne. Kar zadeva čustveno ločitev, pa ta pri resnični ljubezni ni mogoča in je torej ne moremo zahtevati. Skušajte biti popustljivi do staršev ter razumevajoče in brez očitkov brzdajte njihovo pretirano skrb. Razlaga, da se otroci prav zaradi trdne povezanosti s starši večkrat spozabijo, je za prizadete slaba tolažba. Sprejmite to na prvi pogled nesmiselno posledico kot nespremenljivo, razširjeno dejstvo v primerno mero strpnosti. Tako se boste izognili večni prizadetosti in razočaranju nad svojim neotesanim sinom ali brezobzirno hčerko.
Fotografije Viktorija Gorenak Reš