Vas zanima, zakaj v bližnjih odnosih pogosto nastanejo največji konflikti?
Predviden čas branja: 4 minute
Zakaj med partnerji, ki se imajo radi in so naklonjeni drug drugemu, izbruhnejo ostri prepiri? V času dvorjenje se naravni egocentrizem partnerjev razblini v zlitju njunih interesov in celo identitet. Silni žarki ljubezni, ki topijo razlike v temperamentih, zanimanjih in ciljih, spodbujajo nastanek empatije. Partnerji želijo ugajati drug drugemu. Zadovoljni so, kadar lahko osrečijo drug drugega, in žalostni, kadar je njihov partner žalosten.
V želji, da bi mu ustregli, poskušajo na vse gledati s partnerjevega stališča.
Za marsikoga je del plačila za to samožrtvovanje in krotenje sebičnosti brez dvoma rešitev pred osamljenostjo. Za druge so na prvem mestu preprosto užitki intimne skupnosti. Kot da za občutek pripadnosti in zaupnosti ne more biti nobena cena previsoka. Ko so osebni interesi partnerjev v obdobju zaljubljenosti tesno povezani, nimata dosti občutka, da jih žrtvujeta In nagrada za izpolnitev partnerjevih želja so obilne.
Poleg neposredne potrditve, ki jo prinaša zadovoljstvo zaradi zadovoljitve partnerja, je tu še posredna potrditev skozi predstavo o partnerjevem veselju.
Ob tem stalnem potrjevanju je motivacija za zatiranje lastnega egocentrizma močna. Zaljubljena ženska je predana, ker si želi biti, ne ker naj bi bila. Zatreskan moški se žrtvuje za svojo ljubljeno zato, ker mu je tako všeč. Kdor se je kot samski počutil osamljenega, okrepljen z varnostjo partnerske zveze odnosa ne občuti več kot nasprotja osamljenosti. Partnerja lahko ugotovita, da se njune potrebe ne skladajo najbolje, lahko se odločita, da jima je bolje, če zadovoljujeta vsak svoje želje, tudi kadar so te v nasprotju s partnerjevimi.
Ko zadovoljstvo, ki ga prinaša predanost, usahne, partnerja žene bolj občutek, da nekaj morata, kot iskrena želja, da bi ustregla drug drugemu. In ko se čutita obvezana dajati prednost željam drugega, se jima kompromisi, potrebni v vsakem tesnem razmerju, lahko zazdijo obremenjujoči. Ko začneta partnerja zagovarjati vsak svoje želje in nasprotujoče si interese, neizogibno pride do nesoglasij. Vsak od njiju lahko vidi v željah drugega znamenja porajajočega se egocentrizma.
Tedaj lahko začneta partnerja gledati drug na drugega kot na sebičneža, trmoglavca ali stiskača.
To zaporedje se seveda ne pojavi v vsaki zvezi. V resnici veliko parov ugotovi, da se sčasoma njihov egocentrizem zmanjša in razvije v vzajemnost in skrb za drugega. Ključni vidik egocentrizma v partnerski skupnosti je prvinska razlika v načinu, kako partnerja dojemata iste okoliščine. Naj gre za karkoli, se perspektiva vsakega od njiju preseva skozi njegovo lastno značilno lečo, kar pogosto vodi v dramatično nasprotujoča si pogleda. Ker na svoje mnenje navadno gledajo kot na resničnost, se jim drugačna interpretacija lahko zdi nerealistična. Žena z drugačno perspektivo je v moževih očeh lahko videti sovražna ali samovoljna.
Kadar so moževi pogledi drugačni, ga žena lahko vidi kot neumnega ali otročjega. Kadar partner vsiljuje drugemu napačno mnenje o kakšnem pomembnem vprašanju, lahko to sproži nasprotovanje in pripelje do prepirov o tem, kdo ima prav in kdo se moti, čigav pogled na realnost bo prevladal, kdo ima glavno besedo v zvezi. Nekateri partnerji se na taka nasprotovanja odzovejo z avtomatičnim omalovaževanjem; Sploh ne veš o čem govoriš, ali Kar nekaj nakladaš. Drugi pa kratko malo vztrajajo pri svojem in sploh nočejo poslušati.