Ranljivost ter travma in njeni različni obrazi
Predviden čas branja 3 minute
Čeprav nagonsko vemo, da za zdravljenje travme potrebujemo ljubezen, se ni vedno lahko odpreti in poiskati takšno pomoč. Pogosto moramo najprej v trenutku nevarnosti izklopiti čustva in samo delovati za preživetje. To je še posebej pomembno pri poklicih, kjer so vsakodnevno pred težkimi situacijami. Ni prostora za strah ali dvom. In če tudi ju čutiš, ju preprosto potisneš ob stran. Travma nastane kasneje. Včasih težko priznamo, da smo ranjeni. Mislimo, da smo zaradi tega slabi ali da ljudje ne bodo imeli dobrega mnenja o nas.
Številni zato te strahove in dvome zaklenemo nekam v globino, saj verjamemo, da so taka čustva znak šibkosti, ki bo spodkopala našo moč, ko se pošasti vrnejo.
Nekateri mislijo, da je edina možnost za zavarovanje družinskega življenja to, da jih zapremo v škatlo in zakopljemo. Toda pošasti ne ostanejo v škatlah. Prej ali slej skočijo ven. Taki dogodki namreč za vedno spremenijo naš pogled na svet in nase. Travna razblini naše domneve, da je svet pravičen in da je življenje predvidljivo. Ko doživimo nekaj takega, se naš odnos do ljubljenih in znaki, ki jim jih pošiljamo, spremenijo.
Pomembno je, da znamo odtajati svoja zamrznjena čustva in jih podeliti z ljubljenimi.
To sicer pomeni, da tudi oni za trenutek zrejo zmaju v oči, vendar je to edina možnost, da lahko razumejo našo bolečino in potrebe, nas močno objamejo in nam pomagajo ozdraveti. Travma vedno postane del partnerstva, pa če jasno izrazimo, kaj natančno se nam je zgodilo, ali ne. Partnerji čutijo bolečino in stres, ko opazujejo svoje ljubljene v ranah, poleg tega pa žalujejo zaradi spremenjenega odnosa.
POSLEDICE TRAVM
Včasih smo zmedeni glede čustev in znamenj, ki jih pošiljamo, ker travma še preveč odmeva v nas. Njene posledice pa lahko prestrašijo in zmedejo tudi našega partnerja. Nenadni spomini, velika občutljivost, velika odzivnost na travmatske sprožilce, razdražljivost in zapiranje globoko vase so značilni simptomi travme. Ljudje, ki se bojujejo z njimi, pogosto zamolčijo partnerju, kaj se dogaja. Mislijo, da bi se morali sami spopasti s svojimi težavami ali da jih partner ne bi razumel.
Toda partner te simptome vzame osebno, kar ga pretrese in zato se začne braniti.
Naš živčni sistem se še nekaj časa po travmatskem dogodku samodejno odzove s šokom. Naši možgani so pozorni in na preži za znali nevarnosti, zato ob najmanjši negotovosti prestavijo v najvišjo predstavo. Nimamo samo nenadnih spominov na dogodek, temveč smo tudi na adrenalinu. Ne moremo spati ter se nepričakovano in hitro vznemirimo, kar pa žal pogosto usmerimo v partnerja. Ta zato postane bolj napet in zaskrbljen. Travmatski stres tako prepoji cel odnos.