Zaupanje je dragoceno. Nezaupanje globoko in dolgotrajno učinkuje na osebnost, ponižuje in uničuje.
Predviden čas branja: 4 minute
Vsako dejanje zaupanja prinaša s seboj nekaj strahu. Ugodna situacija lahko postane nevarna. Globoko v sebi vemo, da je življenje negotovo in tvegano. Toda če zaupamo, prinaša to s seboj optimizem. Življenje z vsemi svojimi pastmi in grozotami je vseeno dobro. Zaupanje je stava. Če bi zaupali vsakomur in vsemu, potem za upanje ne bi imelo nobene vrednosti več, kot denar, ki bi bil nenadoma neomejen, kot sonce, če bi imeli vedno lep vreme, ali življenje, če bi bilo večno. Toda mi vemo, da je naše zaupanje lahko izdano in celo onemogočano.
Zaupanje je dragoceno.
Nezaupanje globoko in dolgotrajno učinkuje na osebnost, ponižuje in uničuje. Nasprotno pa zaupanje podpira, hrani in povečuje naše sposobnosti. Zaupanje skupaj s toplino je kvaliteta, katere korenine verjetno segajo daleč v našo preteklost. Z zaupanjem je povezano naše preživetje. Ljudje z več zaupanja so na splošno bolj zdravi. Če se zjutraj zbudite z mislijo, da se boste morali braniti, ali s strahom, da se lahko vam in vaši družini zgodi kaj hudega, se boste počutili slabše, kot če menite, da je svet prijazen.
Kaj pa poslovni svet? Nekateri bi pomislili, da tam bolj kot zaupanje vlada previdnost. Posli gredo bolje, kadar jih vodi zaupanje. Kaj bi lahko bilo drugače? V kateri situaciji bomo delali bolje? V taki, kjer vsak sumi vsakogar in kjer vsako dejanje, besedo ali gesto spremlja nezaupanje? Z zaupanjem tudi sproščamo zavore in razrešujemo pretekle travme.
Najbrž je tudi zato zdravilo.
Strahovi, dvomi in sumničavost ne ovirajo le našega dejanja, temveč nam tudi spodkopavajo energijo. Celo previdnost, ki je sicer nujna za naše preživetje, nas lahko ustavlja ali zadržuje, če jo je preveč. Zaupanje je darilo, je tesno povezano s tveganjem. Ko nekomu zaupamo, postanemo ranljivi. Zaupanje bo lahko izdano. Ranljivost je tista, ki daje zaupanju vrednost. Če bi bilo zaupanje varno, bi postalo formalizem. Zato je zaupanje tako toplo in dragoceno.
Tisti, ki bolj zaupajo, niso naivni, temveč imajo določeno inteligenco, ki jim omogoča, da razlikujejo med tistimi, ki so vredni zaupanja, in tistimi, ki niso.
Tisti, ki manj zaupajo, te sposobnosti nimajo in delujejo varneje tako, da vsakomur rečejo ne. Njihovo družabno življenje je bolj siromašno. Jasno je, da je določena mera previdnosti zdrava in modra. Ko pa postane del našega značaja, ko postane naš pogled na svet in se spremeni v napetost, tedaj postane ovira. Zaupanje in prijaznost gresta z roko v roki. Ko smo prijazni, zaupamo in smo pripravljeni na tveganje. Prijaznost nas približa drugim. Kdor zaupa, je prijazen do drugih.
Kako se počutimo, ko nam nekdo zaupa bolj kot zaupamo sami sebi?
Čutimo se povzdignjeni, ker nam zaupanje pomaga, da v sebi odkrijemo sposobnost, za katero nismo vedeli, da jo imamo. Ne samo to, zaupanje je duša uspešnega odnosa. V zaupanju se prepustimo. Vemo, da se bomo na svoji poti morda srečali z različnimi nepričakovanimi dogodki. Napetost popušča, um in srce se spontano odpreta novim možnostim. To je večno novo stanje uma, ki je prisoten v sedanjem trenutku, kajti opustili smo vse, kar vemo. Hkrati pa je to eden najbolj primarnih občutkov, kajti pred vsemi prevarami in razočaranji je bil čas, v katerem je bilo zaupanje temeljna vsebina našega življenja.