Ali znate v svojem življenju prebuditi radost?
Predviden čas branja: 4 minute
Radost in sreča nista ista stvar, vendar ju velikokrat pomešamo. Radost je oblika milosti, ki smo je deležni, kadar se nečemu obvežemo. Pride lahko v najbolj groznih in depresivnih okoliščinah. Sreča pa je na drugi strani čustvo, ki ga sproži ugoden zunanji položaj. Radost je narekovana od znotraj in je neodvisna, sreča pa od zunaj in je odvisna. Potrebujemo obe. Radost nam prikazuje naš ustvarjalni in preobrazbeni potencial, sreča pa nas povezuje v odnosih do ljudi in stvari.
Vsi naši cilji, naj so poslovni ali povezani s kariero, razmerji, močjo, lepoto, zdravjem, blaginjo ali osebno radostjo, imajo skrivni dnevni red.
Verjamemo, da bomo srečni, ko jih bomo dosegli. To prepričanje nam da moč, da jih zasledujemo. V nasprotju s tem pa se zdi, da nas radost obišče sredi kake dejavnosti. Radost je povezana s tukaj in zdaj, sreča se ukvarja s prihodnostjo. Radost pride in gre in je ne moremo nadzorovati. Vse, kar lahko storimo, je, da ji odpremo srce in misli. Nikoli ne bomo nehali hrepeneti po ljudeh in stvareh, ki bi nas osrečili , to je dl človeške narave, a če negujemo radost, je iskanje sreče bolj zabavno in veselo.
Lahko postanemo manj navezani na svoje cilje, ker nam je pot do njih v večje veselje.
Pri sreči gre za vse ali nič, zlahka jo uniči samo ena stvar, ki gre narobe. Če smo bolj uglašeni z radostjo kot s srečo, potem ne bomo pričakovali, da bi šle stvari destruktivno narobe. Namesto tega bomo videli njihov potencial za rast in spremembe. Nič več nas ne bodo obvladali železni okovi našega skrivnega dnevnega reda; počutili se bomo kot gibčen bambus, ki se mehko premika v vetriču življenja. Niti do radosti niti do sreče ne vodi ravna pot. Edina pot drži skozi naša stališča.
S tem, da sprejemamo naša boleča čustva, jih ustvarjalno preoblikujemo ter jim dovoljujemo, da ona preoblikujejo nas, bomo lahko izkusili mnoge spontane oblike radosti. Čeprav ne moremo nikoli nadzorovati njene navzočnosti, lahko povečamo možnosti za radost, tako da razumemo več o tem, kako se pojavi.
Za skrajne oblike radosti je veliko besed.
Ne moremo prisiliti radosti in pretoka, da bi se zgodila, lahko pa poskrbimo za notranjo situacijo, kjer se najverjetneje nahajata. Kot smo že opazili, so ovire, povezane z našimi stališči, ki jih moramo premagati ali pa vsaj delati na njih, da olajšamo proces. Poleg tega se tudi splača gledati naravo naše pozornosti. Pozornost je beseda, ki zveni ostro, spominja nas na POZOR iz naših šolskih dni. To, da smo na nekaj pozorni, pomeni, da dajemo temu svojo ljubezen in skrb. Kadar je pozornost natančno osredotočena, je zelo selektivna.
Odločili smo se, kaj hočemo in iščemo nekaj določenega.
Če je naša pozornost odprta bolj na široko, je dojemljiva in pogosto daje vsemu, na kar naleti, enako vrednost. Ne razlikujemo med dvema stvarema, ni potrebe, da bi izbrali kako podobo, zvok ali vonj. Dovolimo si, da nas preplavi, karkoli že pride. Umetnost je zelo dober trening za to vrsto pozornosti, ker je vedno polna presenečenj. Razvijanje čustvene inteligence potrebuje obe obliki pozornosti. Toda če hočemo popolnoma dokončati delo moramo včasih opustiti to osredotočenost in pustiti domišljiji, da ga konča. Čustvena inteligentnost ni znanost. Prej je način bivanja, ki razširja in poglablja našo življenjsko izkušnjo. Radost je v resnici domišljijsko stanje.