Osamljenost vsebuje vse značilnosti, le da je lahko izjemno dolgotrajna in se pojavlja tudi v kronični obliki.
Estimated reading time: 4 minute
Osamljenost ima tako čustveno kot razumsko plat. Toda med seboj nista ostro ločeni, saj ima čustvena tudi razumske vidike in obratno. Kaj čutite, je odvisno od tega, kako procesirate svojo izkušnjo, a kako jo procesirate, je odvisno od tega, kaj čutite. V svetu osamljenosti naletimo na pomembne razlike v tem, ali so dobili večji poudarek čustveni ali razumski vidiki ali je večjo težo dobilo občutno pomanjkanje primernih povezav z drugimi, ali pa je poudarjeno zaznano nesorazmerje med želeno in dejansko povezanostjo.
Toda za ustrezno razumevanje pojava morata biti vključeni obe razsežnosti.
Vendar pa je čustvena komponenta dejansko čustvo osamljenosti, tisto, ki je povezano s povečano prisotnostjo somatskih in psihičnih motenj, in to je tudi tista komponenta, ki osamljenost dela takšno, kot je nekaj, kar je več od preprosto biti sam. Izraz občutek ali čustvo pokrivata izjemno raznolik nabor pojavov, od bolečine, lakote in žeje, do ljubosumja, zavisti in ljubezni, torej od skoraj popolnoma fizioloških do skoraj popolnoma kognitivnih.
Prav pogosteje razumemo kot bolj fizične po naravi, medtem ko imamo druge za kognitivne.
Razlikujemo tudi med občutki in čustvi in občutki naj bi bili bolj povezani z fizičnimi vtisi, čustva pa z mentalnimi. Pomembna nesoglasja nastopijo glede tega, kje natančno povleči ločnico med občutki in čustvi in katero stanje pripada eni ali drugi kategoriji. Osamljenost sodi bolj na kognitivno , kot fizično stran čustvene pahljače, vendar se tudi pri osamljenosti kot socialni bolečini zdi, da sledi istim nevtralnim povezavam, kot fizična bolečina.
V resnici obstaja osupljiva povezava med socialno in fizično bolečino. Kategorija čustev še zdaleč ni homogena in pokriva širok spekter pojavov. Čustva imajo vedno neki naboj, včasih pozitiven, drugič negativen, a niso nevtralna. Imajo tudi ciljni objekt, usmerjena so proti nečemu ali nekomu. Pogosto so čustva dokaj kratkotrajna, njihovo trajanje pa je odvisno od spremembe naboja.
Osamljenost vsebuje vse značilnosti, le da je lahko izjemno dolgotrajna in se pojavlja tudi v kronični obliki.
Na drugi strani pa poznamo tudi kronične bolečine. Človek je lahko zelo dolgo podvržen lakoti in žeji in ljubosumje, zavist in ljubezen lahko trajajo leta. Zato je vprašanje, ali je v definiciji čustev kratkotrajnost res mogoče razumeti kot eno od osrednjih meril, lahko je značilnost nekaterih čustev, ne pa vseh. Obstaja nabor temeljnih čustev, to je tistih, ki se jih ne priučimo, ampak so stvar naše notranje narave in so skupna vsem ljudem v vseh kulturah.
Sama po sebi domneva ni sporna, obstajajo pa nesoglasja o številu temeljnih čustev o tem, katera natančno naj bi sodila med temeljna.
Običajno mednje uvrščajo jezo strah, srečo, gnus in presenečenje, je pa osupljivo, da kakšnih razsežnosti gredo nestrinjanja o tem. Vsako čustvo nedvomno ima biološki temelj, toda čustva se oblikujejo tudi ob individualnih izkušnjah in družbenih normah. Vsako čustvo ima tudi svoj razvoj, svojo družbeno in osebno zgodovino, in če želimo ta čustva razumeti, moramo upoštevati vse vidike.
Čustva se nam kažejo kot naravna in spontana, a so tudi individualno in družbeno oblikovana. Nekatera čustva so prisotna od rojstva, medtem ko se druga razvijajo postopno, skozi čas. Zato ni preprosto ugotoviti, kdaj natančno je posameznik sposoben izkušnje osamljenosti. Vseeno pa lahko upravičeno domnevamo, da se osamljenost pojavlja že v zgodnjem otroštvu in da potem človeka spremlja bolj ali manj celotno življenje.
Preberite tudi OSAMLJENOST IN ODTUJENOST in UTRJEVANJE ČUSTVENE INTIMNOSTI