Travma je vse, kar se zaradi pretresljivega doživetja dogaja v nas, na ravni živčnega sistema.
Estimated reading time: 4 minute
Mogoče ste osebno doživeli duševno travmo ali ne. Verjetno pa veste, kakšna je videti, iz literature, s filma in televizije, ali pa, ker poznate nekoga, ki je doživljal hude stiske in boje kot posledice travme. Travma je psihološka in potencialno razvojna poškodba, ki je rezultat enega ali več pretresljivih doživetij. Posledično nastane poškodba, ki spremeni delovanje možganov in poslabša nevrofiziološke, psihološke kognitivne funkcije.
Enostavno povedano, travma nas spremeni. Travma je vse, kar se zaradi pretresljivega doživetja dogaja v nas, na ravni živčnega sistema.
Tako kot velja za črno luknjo v vesolju, je tudi navzočnost duševne travme težko zaznava s prostim očesom. Prepoznamo jo lahko samo po njenih učinkih, po zgovornih simptomih, ki jih povzroča pri posameznikih in v skupnosti. Centralni živčni sistem je zmožen odziva na vsakršen akutni stresor oziroma na dogodek, ki bi utegnil ogroziti življenje.
Kakor pri živalih srečanje z neznano grožnjo tudi pri človeku, prek simpatičnega živčnega sistema, samodejno sproži odziv boj, beg in otrplost.
Telo nas intenzivno pripravi na to, da se bomo spopadli, zbežali ali se pretvarjali, da smo mrtvi. Pri begu in pri otrplosti gre pravzaprav za to, da hočemo izginiti. Kar zdeva obrambne mehanizme, je nevidnost sijajen trik. Pri ljudeh se želja po izginotju lahko izrazi kot disociacija, pomeni čustvena odmaknjenost od okolice ali kot resnejša odklopljenost od čutnih in čustvenih izkustev telesa. Če ne moremo zbežati pred potencialnim napadom, pogosto zbežimo pred seboj.
Ne glede na vrsto odziva, ki ga naš živčni sistem izbere, v trenutku in samodejno nastopi reakcija. Kaskada stresnih hormonov kot so kortizol, adrenalin, povzroči porast srčnega utripa in krvnega tlaka, zato da bi lahko bolje tekli in se bojevali. Stik z močnim stresorjem spravi možgane in telo v stanje velike vzdraženosti, v katerem oseba pod stresom postane neobičajno pozorna, zaskrbljena in čuječa, ali pa ga prestavi v stanje mirovanja, v katerem otrpne na mestu.
Namen vseh prilagoditvenih odzivov je omogočiti preživetje na kratki rok.
Toda ko ogrožajoči dogodek mine, možgani in telo včasih le stežka najdejo ventil za odvod nastalega pritiska. Še potem, ko je nevarnost že zdavnaj minila, se utegne telo nadaljnje odzivati, kakor da je nenehno ogroženo. Če stresni odziv v tem pogledu ostaja neobičajno podaljšan, tedaj se obe skrajnosti pretirana vzdraženost ali izklop lahko utrdita, postaneta rigidni in ponavljajoči se in zatorej neprimerno prilagojeni življenju travmatiziranega posameznika.
Dalj časa trajajoča pretirana vzdraženost se lahko izraža kot izjemna pazljivost, povečana reaktivnost, razdražljivost, jeza, agresivnost, stopnjevana tesnoba, doživljanje panike, vse to pa povzroča nadaljnje težave kot so kronično oslabelo pozornost in nespečnost.
Na drugi strani spektra lahko dalj časa trajajoči izklop privede do plitkega ali omejenega čustvovanja, čustvene otopelosti, občutkov brezupa, omrtvičenosti, ravnodušnosti, apatičnosti.
Če je pretirana vzdraženost pedal na plin živčnega sistema, tedaj je občutek hude nemoči zavora. Takšen občutek nemoči ni običajna nemoč, ki jo vsakdo občuti od časa do časa. Prizadeti posameznik ima občutek, da je kolapsiral, da je imobiliziran in docela nemočen. To ni namišljena zaznava, prepričanje ali ukana domišljije. To je resnična nemoč.
Preberite tudi INTUICIJA ALI TRAVMA? in VANJA IMA TEŽAVE Z OBLASTNO NEČAKINJO