Kako se prepustiti bogastvu lepote?
Predviden čas branja: 4 minute
Vse to nakazuje, da je eden od osrednjih elementov lepote zmožnost, da se prepustimo presenetiti. Da smo ranljivi, brez pričakovanj in torej brez predhodnih načrtov, kaj je lepo in kaj ne. Spontanost lepote nas uči prav tega. Lepota ne more biti zaprta v naše obstoječe miselne kategorije. Da bi lepota bila lepota, mora biti vedno nova, tudi ko je stara ali zelo stara, ko gre za skladbo, ki smo jo že tisočkrat slišali, ali pokrajino, ki smo jo videli spet in spet.
Vendar nam v tistem trenutku glasba ali pokrajina odkrivata nekaj novega.
In zato nam lepota pomaga, da smo resnični. Kajti če jo iščemo sledeč svojim predstavam o tem, kaj mora biti lepo, je ne bomo nikoli našli. Tako nas lepota uči, da zajamemo trenutek. Ta nauk je izjemno pomemben. Eno je živeti pogreznjen v navado; vsak dan je enak drugim, vsako doživetje je fotokopija drugih doživetij, vsak trenutek je viden. V tej perspektivi je lepota bolj ali manj ponujena kot garancija, vendar zelo bleda in medla. Vse kaj drugega pa je živeti tako, da okušamo vsak trenutek z zavestjo, da se nič ne ponovi in da se današnja lepota nikoli več ne bo vrnila.
Tako je z lepoto. Nikoli ne vemo kdaj bo prišla. Pripravljeni moramo biti, da jo opazimo in sprejmemo, ko pride, in jo spustimo, ko gre. Da jo znamo poiskati med skrivnimi plastmi življenja, v najbolj nepredstavljivih trenutkih, v na videz nezdružljivih situacijah. V tej perspektivi, z zavestjo, da odkrivamo zaklad, ki bo naš za trenutek, bodimo bolj pozorni, bolj hvaležni. Lepota nas torej postavlja v trenutek tukaj in zdaj. Vpričo lepote je veliko težje biti raztresen.
Če sledimo poti lepote, pomeni, da smo v sedanjosti, da živimo v resničnosti, s prisotnostjo, ki ne dopušča raztresenosti ali bega.
Tukaj smo z vsem našim bitjem. Vse to je seveda dobro. Edina pomanjkljivost je, da sedanjost traja en sam trenutek; v istem trenutku, ko jo začutimo, je že končana. Če dobro pomislimo, lahko ta situacija postane mučna. Lepota nam je naenkrat ponujena kot presenetljivo bogastvo. Vendar je čez nekaj trenutkov vsega konec. Seveda ostane spomin nanjo, vendar nam to ni dovolj. Mi pa bi radi uporabili tipko, ki zamrzne sliko. Hoteli bi, da bi se lepota ustavila in postala za vedno del našega življenja.
Vendar vemo, da izgine, da umre. In to v nas zbuja tesnobo.
Lepota nas lahko še drugače vznemiri in nam povzroči nelagodje, le jo doživimo v vse njeni intenzivnosti in globini. In nas postavi iz oči v oči s spontanostjo. Nekateri se bolj lagodno počutijo v stiku s spontanostjo svojih čustev, z vsem, kar je nepredvidljivo in česar se ne da nadzorovati. Otroci so tu prvaki. Veliko bolj so spontani od nas, ker zaupajo temu, kar naj bi se zgodilo. Vendar se mnogi odrasli bojimo nepričakovanega. Več kot upravičeno. Vendar nam to omogoča, da dojamemo, kako se bojimo nepričakovanega in imamo zato urnike, čutimo potrebo po pravilih.
Tesnobo pred neznanim moramo nekako oblažiti. Vendar se notranja rast hrani s spontanostjo. Najti spontanost pomeni najti naravnost. Je nekaj najbolj svežega in pristnega, ker ni vnaprej pripravljeno ali izumetničeno. Biti predvidljiv, slediti vedno istim načrtom, skrivati se v najbolj pomirjujoče strukture; to je nasprotje rasti. Biti takšen kot si, spontan. Harmonija z naravo, odsotnost pričakovanj, pretvarjanja in napora. Najti svojo spontanost pomeni, počutiti se svobodne. Naš pravi jaz je spontan.