Cikli uspeha so tisti, ki nas držijo pokonci
Predviden čas branja: 4 minute
So cikli uspeha, ko se vse dobro na videz kar samo od sebe steka k vam, pa cikli neuspeha, ko vam vse uhaja iz rok in ko morate roke razpreti, da bi naredili prostor za nove dobitke ali da bi doživeli preobrazbo. Če se v takšnih trenutkih oklepate starega in upirate sedanjosti, pomeni, da nočete iti vštric z življenjskim tokom, in zaradi tega trpite. Ni res, da je ciklus uspešnosti dober, ciklus neuspešnosti pa slab, razen za pojmovanje uma. Rast ponavadi velja za nekaj dobrega, toda nič ne more večno rasti.
Če bi rast kar trajala in trajala, bi postala pošastna in uničevalna.
Da bi torej zrastle nove reči, je potreben tudi razkroj. Eno ne more obstajati brez drugega. Padajoči ciklus je vsekakor bistvenega pomena za duhovno spoznanje. Na tej ali oni ravni vam mora hočeš nočeš močno spodleteti, ali pa morate doživeti kako hudo izgubo, da bi v vas pritegnilo v duhovno razsežnost. Ali pa prav vaš uspeh naenkrat postane prazen in brez pomena in se tako sprevrže v neuspeh. V slehernem uspehu se skriva neuspeh, in uspeh v slehernem neuspehu.
Seveda ste še vedno lahko dejavni in z veseljem ustvarjate nove oblike in okoliščine, vendar se z njimi ne istovetite več. Ne potrebujete jih več za to, da bi vam omogočale občutenje sebe. Niso več vaše življenje, so vaš življenjski položaj. Tudi vaša telesna energija je podvržena ciklusom. Ne more biti vedno na vrhuncu. So časi, ko ste polni energije, in časi, ko ste skoraj brez nje. So obdobja, ko ste nadvse dejavni in ustvarjalni, pa tudi obdobja, ko vse zastaja, ko se vam zdi, da nikamor ne pridete in ničesar ne dosežete. Takšen ciklus lahko traja od nekaj ur do nekaj let. So veliki ciklusi in v teh majhni.
Veliko bolezni nastane prav zato, ker se upiramo ciklusom nižjih energij, ki so bistvenega pomena za telesno prenovo.
Prisila, ki jo čutimo, da bi storili to ali ono, in nagnjenje do tega, da črpamo občutek lastne vrednosti in identitete iz zunanjih dejavnikov, kot so takšni ali drugačni dosežki, sta slepilo, ki nas neizogibno spremlja, dokler se istovetimo z umom. Zaradi tega se le težko ali pa sploh ne sprijaznimo s padajočimi cikli in jih kratkomalo ne dopuščamo. Tako se utegne zgoditi, da se vmeša telo in si, da bi se obvarovalo, samo nakoplje bolezen ter nas s tem prisili, da se ustavimo in tako omogočimo pogoje za prepotrebno prenovo. Ciklična narava je tesno povezana z nestalnostjo vseh stvari in okoliščin. Vaš položaj se bo prej ali slej spremenil, nečesa ne bo več ali pa vas tisto, kar bo, ne bo več zadovoljevalo.
Če se našemu umu kakšna okoliščina zdi dobra pa naj bo to odnos, lastnina, družbena vloga, naše telo se naveže nanjo in z njo poistoveti. Tedaj smo zadovoljni, dobro se počutimo in nemara ta okoliščina postane del tega, kar smo oziroma mislimo, da smo. Toda nič ni trajno v tej razsežnosti, kjer uničujeta molj in rja. Vse se konča, spremeni ali pa se sprevrže v svoje nasprotje; okoliščina , ki je bila še včeraj ali lani dobra, nenadoma ali polagoma postane slaba. In nekaj kar nas je še včeraj osrečevalo, nas danes nenadoma onesrečuje.