Umetnost je dajati, ne samo prejemati
Predviden čas branja 4 minute
Največ pridobi tisti, ki daje. Preživimo od tistega, kar dobimo, živimo pa od tistega, kar damo. Odvisno od tega, zakaj, kdaj in kako dajemo, vse to je odvisno le od enega srca. Med vsakdanjimi drobnarijami zlahka zgrešimo smisel, ki se skriva za trenutki. Zlahka pozabimo na resnico, da je dajanje v svojem bistvu ustvarjalno delovanje srca. Nismo samo tisti, ki se odzivamo, ampak smo tudi izvajalci, nismo zgolj posnemovalci, ampak tudi ustvarjalci.
Modre besede, ki jih poslušamo o dejanju, so bolj ali manj puhlice, vse dokler sami ne izkusimo, da dejanje ne pomeni odpovedovanja in predaje, temveč rojevanje samega sebe in ustvarjanje s srcem.
Vsak dan ste nagrajeni z neko količino energije, s katero lahko počnete, kar vas je volja. Ta energija vam poganja srce, omogoča dihanje, je vaša vzdržljivost za pomikanje skozi dan. Izbira, kaj s to energijo počnete, ko jo usmerjate preko misli, občutkov in medsebojnih odnosov, je vaše darilo življenju. Zelo domača nam je misel, da dajemo in sprejemamo takrat, ko izročamo nekaj zavitega in prevezanega z okrasnim trakom in pentljo.
Toda resnica je, da nenehno dajemo.
Vsak hip se nekaj rojeva. Ko dajete, jemljete energijo, s katero vas vesolje naravnost zasipa, vi pa jo obogatite tako, da ji vdihnete obliko in jo izrazite. Vtisnete ji svoj pečat, svoj osebni podpis, podpis svojega srca. Dejanje se v jezik srca prevede kot podarjanje delčka sebe nekomu, ki ga v tistem trenutku potrebuje bolj kot vi. Tako dejanje je več kot le čiščenje drugih. Častite tudi sebe, ker svojemu srcu dovolite, da dela tisto, za kar je ustvarjeno, namreč za dajanje in sprejemanje ljubezni.
Dajanje je izraz najvišje potence. V dajanju izkušate svoje odlike, bogastvo in moč. V dejanju je večja radost kot v prejemanju, seveda to ni prikrajšanost, nasprotno takrat ko dajemo, smo prepolni življenja. Morda se vam včasih zazdi, da ste prisiljeni nekaj dati, kot da sploh ne bi imeli izbire, zato pa imate pravico, da se pritožujete. Ta oblika dajanja, bolj grenka kot sladka, vam prinaša dragoceno sporočilo.
Nerganje, razburjenost, zamere in občutek nuje, da bi s tem nehali, so lahko znamenja, da tisto, kar dajete drugim in kar bi morali dajati sebi, nekako ni v ravnovesju.
Ne obsojajte se, če ugotovite, da ne morete dajati z vsem srcem. In če se zalotite, da gredo stvari težko od vas, ni to niti pravilno niti napačno, niti dobro niti slabo, je le nekaj, čemur je treba odkriti razlog, pretok pa spraviti v red. Morda ne moremo dajati širokogrudno tudi zato, ker smo se znašli v neravnovesju. Najbolj pomenljivo darilo, ki ga v teh tako natrpanih časih lahko damo, je naš čas. S toliko obveznostmi na grbi se pogosto zalotimo, kako se pogovarjamo z nekom, ki nas potrebuje, in ga poslušamo, istočasno pa vozimo, gledamo televizijo, odgovarjamo na mobilni telefon, pripravljamo večerjo ali se pustimo pretentati vsemu, kar se dogaja okoli nas.
Le napol dajemo. Ni mogoče v polnosti dajati, če nismo zraven z vso pozornostjo. Zveni preprosto, ampak kako pogosto smo res taki? Ko se nekomu popolnoma posvečamo, ga s tem hranimo in zdravimo. Tu se poraja tista tako redka dragocenost resnične zaupnosti in povezanosti. Osredotočena pozornost, ki prihaja iz središče srca, je še kako nujna za dobre odnose vseh vrst.
Preberite tudi NEJCU JE TAJNICA POSEL IN MISLI POSTAVILA NA GLAVO in SPADATE MED ŽENSKE, KI UŽIVAJO KO SO SAME S SABO?