Tašča, ki se preveč vpleta je lahko prava katastrofa
Predviden čas branja: 4 minute
O taščah je bilo že veliko izgovorjenega in vendar se zdi, da to ostaja nepremostljiva zagonetka. Kako sprejemati taščo, ki je vsiljiva, oziroma kako se navaditi in sprejeti snaho ali zeta, ki tašči ni po volji. K sreči imamo veliko dobrih tašč, ki prinašajo v novo družino ljubezen, sprejetost in veliko dobre volje ter razumevanje. Tašča je ponavadi nekdo, h komer se vnuku vedno lahko zatečejo po pomoč, saj vsaj navidezno razume veliko več kot otrokovi lastni starši. Zato je imeti dobro staro mamo neprecenljiv zaklad ljubezni.
S svojo modrostjo in življenjsko izkušenostjo zna veliko bolj realno ocenjevati vse, kar se dogaja v življenjih vnukov.
Stara mama je umirjena, vse odpuščajoča ter predvsem skrbna. Nikoli ne bo pozabila vnukovih praznikov, veselila se bo vsakega uspeha in vse bo sprejemala z veseljem in radostjo. Vedno bo na voljo, imela bo čas za pogovor, nič ji ne bo bolj pomembno kot zadovoljstvo njenih vnukov. Toda kako se čudno vsiljive taščine ljubezni, ki vedno vnaša razdor in nemir. Kaj so tašče že po naravi tako nemogoče, da celo pregovor pravi, da se morata mladoporočenca preseliti vsaj tako daleč, da tašča ne more do njiju v spalni srajci na kavo.
To so tašče, ki hočejo vse nadzorovati, vse preveriti, vse vedeti.
S svojo skrbnostjo še zlasti, če je sinov ali hčerin zakon poln napetosti in čustvene razdvojenosti, vnesejo še več gorja, razcepljenosti ter stiske, in sicer vse z namenom, da bi pomagale svojemu ubogemu otroku. Najprej je treba poudariti, da je vsaki tašči težko sprejeti nekoga, ki odpelje njenega ljubljenega otroka, torej snaho ali zeta, pa če to prizna ali ne. Ob poroki se namreč vsaj simbolično dokončno prekine tista tako dolgo trajajoča vez iz otroštva in se začne ustvarjati nova, odrasla.
To pa vsekakor povzroča napetost in stisko ter žalost za izgubljenim in strah pred novim. Tašča se zato boji, da njen ljubljeni otrok ne bo tako ljubljen, kot ga je zmogla ljubiti samo ona. Po drugi strani pa doživlja globoko izgubo, saj bi moral njen sin ali hči še vedno brezpogojno pripadati samo njej.
Če je bila prej posesivna mati, potem sedaj doživlja, da je odšel bistveni del nje in zato ne more preživeti.
Tašča, ki je preveč vpletena v zakon svojega sina ali hčere, lahko katastrofalno in razdiralno vpliva na celotno počutje mlade družine, in to še zlasti tedaj, ko med taščo in snaho ali zetom pride do odprtega spora in razdora. Ni namreč večje katastrofe, kot da se tašča in snaha borita za sina oziroma zeta, on pa mirno gleda na obe in od obeh dobiva ogromno mero pozornosti.
Zato se osnovno in najpomembnejše pravilo narave odnosa s taščo glasi, da naj vse spore in nesoglasja s taščo izključno in vedno urejuje samo sin oziroma hči. Le na ta način je možno urejati te zapletene odnose. Mladi zakonski mož ali žena morata predvsem vzpostaviti medsebojni odnos spoštovanja in ljubezni, in sicer odnos, ki mora biti v vsem spoštovan in sprejet tudi s strani tašče, ki bo s tem naredila največjo uslugo predvsem sebi, pa tudi mlademu paru in njunim otrokom.