Ali znate prevzeti odgovornost za svoja dejanja?
Predviden čas branja: 4 minute
Biti odgovoren, sprejeti nadzor nad svojim vedenjem, čutenjem in mišljenjem, je v marsičem za nas velikokrat zelo težka naloga, vendar je, vsekakor bistvena. Ne moremo namreč biti zadovoljni in še manj srečni, če nismo najprej odgovorni. Če se za nekaj v resnici ne trudimo, nam to ne prinese tistega pravega zadovoljstva, kot bi pričakovali. Odgovornost je pri doseganju zadovoljstva bistvena in v svojem temelju pomeni, da gre najprej za sposobnost oziroma pripravljenost sprejeti nadzor nad svojimi čutenji, svojimi razmišljanji in predvsem svojimi dejanji. Kar pa je lahko velikokrat trdo delo.
Zelo važno je pri tem tudi, da tisto, za kar si prizadevamo, postane zelo pomemben del našega življenja.
Tu se lahko predvsem ozremo na področje odnosov in lahko rečemo, da si je za vsak odnos, zlasti odnos, ki nam veliko pomeni, večkrat potrebno zelo zavestno prizadevati. Noben ponos v tem smislu ni torej zgolj danost, ni samo nekaj, kar se nam zgodi ali dogodi, ampak se moramo zanj iskreno in pošteno truditi. Za odnos si je treba prizadevati, in sicer najprej vsak sam, šele nato lahko pride tudi do skupnih naporov ali skupnega grajenja odnosa, za katerega se dva zavežeta. Zavežeta se, da bosta v ta odnos dala najboljšega sebe, ker sicer lahko samo drug od drugega pričakujeta, kaj bo dal, kaj tvegal, kar pa nikakor ne more graditi nobenega pravega ali vsaj dolgotrajnega zrelega odnosa.
Gre za nadzor samega sebe, za nadzor, ki ga mora vsak posameznik najprej doseči.
Vsak si mora prizadevati, da sprejme nadzor nad svojimi impulzi, svojim načinom čutenja in vedenja, saj šele to omogoča vsakemu izmed nas, da zares lahko funkcionalno živimo. Najprej gre za prevzem nadzora nad vsem tistim, kar je v našem dosegu, to pa pomeni, da se zares zavestno odločimo vzpostaviti odnos. Jasno je, da je to lahko tudi veliko tveganje, vendar brez tega osnovnega tveganja ne gre.
In ravno s tem, da partnerja sprejmeta nadzor nas svojim lastnim vedenjem, se začne pot nadzora.
Pri tem ne gre za stalno preverjanje drugega, kar bi seveda hitro uničilo vsak odnos, saj to preverjanje lahko pomeni sumničavost, ampak gre za preverjanja sebe, in sicer, kje sem, kako sem, na kakšen način se približujem, oddaljujem, kaj čutim, kaj delam in zlasti, kaj lahko spremenim na bolje. Pri tem nam lahko veliko pomeni, da se notranje umirimo,, kar pa je vsekakor bistveno pri vseh, zlasti pomembnih odločitvah, med katere spada tudi odločitev za odnos.
Nadzor v tem smislu tudi pomeni, da imamo v posesti samega sebe, da se lahko vedno znova vprašamo, kaj počnemo in zakaj ter čemu se nam to ali ono dogaja in, zlasti kaj lahko pri sebi spremenimo. To je izjemnega pomena v vsakem odnosu, zlasti v odnosih fant dekle in jasno v zakonskih odnosih, kjer je nadzor nad svojim ravnanjem, čutenjem in razmišljanjem zares bistvenega in osnovnega pomena. Nadzor tu pomeni, da se mož in žena vedno znova zavedata, da sta vsak posebej v nenehnem stiku s tem, kar čutita. Mislita in kako delujeta oziroma da sta odgovorna za svoja dejanja. Vse dokler nimata v nadzoru svojih čutenj, razmišljan in dejanj, tudi ne zmoreta sprejeti prave odgovornosti, saj lahko vedno znova drug v drugem vidita vzrok za svoja čutenja, razmišljanja in zlasti dejanja.