Tudi ko govorimo o estetiki, zaupajte svojemu mnenju
Predviden čas branja: 4 minute
Ni treba, da smo izobraženi in informirani, če želimo uživati v lepoti, čeprav nam je včasih to lahko v pomoč. Da bi lepoto doživeli močno, resnično in globoko, pa moramo imeti svobodo, da imamo lahko lastno mnenje. In ko postajamo vse bolj domači z lepoto, ne počnemo nič drugega kot to, da prihajamo vedno bolj v stik s seboj. Postajamo bolj pristni, močnejši bolj prepričani. Če zaupamo lastnemu estetskemu mnenju, pomeni, da imamo samospoštovanje, smo zadovoljni s seboj, v stiku z lastnimi čustvi in občutki, imamo pogum, da povemo, kaj občutimo in kaj mislimo.
Ko pa si govorimo, da je nekaj lepo, vendar o tem nismo resnično prepričani, se skorajda skušamo pripraviti do tega, da bi nam bilo všeč.
Če nam je namreč všeč, se bomo počutili kot del elite, inteligentni, podkovani in obdarjeni z dobrim okusom. Vendar čisto po tihem o tem nismo nikakor prepričani, čeprav tega nočemo priznati niti sebi. Tako dojemanje lepote postane jalovo. Na ta način lepota izgubi moč, da bi nas preobrazila. Določena estetka je lahko pot do lepote, ker poudarja nekatere vidike in pomaga pri delitvi čustev. Lahko nas poučuje in razsvetljuje, vendar lahko postane ujetništvo, če jo sprejmemo kot absolutno pravilo.
Lahko je koristno, da razen svoje poskusimo spoznati tudi druge estetike.
In lahko je koristno, če se družimo z ljudmi, ki imajo drugačen okus od našega. To je dober trening za spodbujanje prožnosti in širjenje estetske občutljivosti. Da bi lahko cenili lepoto, moramo biti ranljivi. Prekaljena oseba, prepričana o tem kaj je lepo ali grdo, bo težko osupla, težko bo občutila čudenje, ki ga prinaša lepota, saj vidi lepoto, ki je že bila odobrena in potrjena.
Verjetno ima tudi več predsodkov. Zaverovanost vase skriva negotovost človeka, ki se mora vključiti v reference kolektivnosti, v zapovedi večine. Iskrenost do sebe je dragocena vaja, estetska dimenzija pa je idealni laboratorij v katerem se urimo v takšni iskrenosti. Tako postopoma pridobimo osebni okus.
Negotovi ljudje pogosto nimajo svojega okusa in mislijo, da njihovo mnenje nima veljave.
Ali menijo, da niso sposobni izraziti svojega mnenja. Če pa smo pozorni na svoje reakcije, bomo prepoznali, kaj je za nas lepo. Tako pridobimo osnovna izhodišče, brez katerih ni notranje gotovosti. To je glavna pot, ki nas vodi k avtentičnosti. Če vemo, kaj nam je všeč, kaj pa ne, nam pomaga, da smo v stiku s seboj in s tem občutimo, da smo živi. Torej razvoj okusa sovpada z razvojem individualnosti. Ključ je v tem, da vsak dan, postopoma odkrivamo kaj imamo radi. Pustimo, da nas doseže doživetje lepega in postavimo pod vprašaj vse predsodke, pritiske, mnenja, avtoritete.
Sprejmemo lepoto z vso njeno intenzivnostjo in resnico, ne da bi nam kdo moral govoriti, kaj nam mora biti všeč in kaj ne. In imamo pogum, da to priznamo, če že ne drugim pa vsaj sebi. Nedvomno se ne nahajamo v praznini. Določajo nas okus obdobja, naše psihofizične posebnosti, pogojenosti in osebna zgodovina. Vendar kolikor bolj se uspemo izviti iz teh tabujev, kolikor bolj se lahko zavedamo svojih čustev in občutkov, toliko bolj lahko razvijamo okus in se podajamo na ozemlja lepega. Čutimo se svobodni, kar nam daje veliko moč.