Kako delovati, ko se pri mladostnikih pojavi depresija?
Estimated reading time: 4 minute
Iz zaskrbljujočega odkritja je jasno, kako nujno je, da depresijo pri otrocih preprečujemo in ne samo zdravimo. Celo zelo mile oblike depresije v otroštvu lahko v zrelih letih izzovejo resne napade depresije. To je trditev, ki oporeka zastarelemu predvidevanju, da depresija v otroštvu nima dolgoročnih posledic, saj naj bi jo otroci prerasli. Razumljivo je, da je vsak otrok včasih žalosten. Otroštvo in kasneje odraščanje, kakor tudi zrela leta, sta dve obdobji, ki ju spremljajo velika in manjša razočaranja ali izgube, skupaj z obžalovanjem.
Seveda pa ni treba preprečevati takšnih trenutkov, ampak žalost, ki se nevarno stopnjuje v mračnost, zaradi katere se otroci prepustijo obupu in razdražljivosti in se zato umikajo v samoto, v precej bolj zaskrbljujočo melanholijo.
Lažja depresija pri otrocih se rada razvije v resnejšo, dvakrat hujšo obliko. Otroci s podvojeno depresijo so v kasnejših letih bolj nagnjeni k ponavljanju napadov depresije. Zagrenjenost in žalost otrokom preprečuje navezovanje družbenih stikov, da raje pogledujejo stran, kadar se drugi otroci trudijo, da bi jih pritegnili. Za druge otroke je to znak odklanjanja. Takšen poskus se običajno konča tako, da otroci na igrišču ostanejo odrinjeni in zapostavljeni v ozadju.
Praznina zaradi neizkušenosti v navezovanju medosebnih odnosov pomeni, da so zamudili marsikaj, česar bi se lahko naučili iz včasih tudi grobe igre.
Tako ostajajo socialni in čustveni obotavljivci, ki morajo veliko nadomestiti, takoj ko depresija popusti. Tako kot pesimistično razlaganje življenjskih porazov pri odraslih poraja občutek nemoči in brezupa, je tudi pri otroški depresiji v ospredju prav ta problem. Otroci, ki so nagnjeni k melanholiji, se prepuščajo depresivnemu razmišljanju, še preden so depresivni. Najbolj neposreden dokaz, da zaradi pesimistične miselne usmerjenosti otroci postanejo bolj dojemljivi za depresijo.
Med mlajšimi otroci je kasnejšo depresijo najmočneje napovedal njihov pesimizem, ki se mu je običajno pridružil še kakšen udarec, kot na primer ločitev staršev ali smrt v družini. V otroka so se naselila nemir in negotovost, manj razumevajoči starši pa jim niso znali nuditi dovolj močne podpore, da bi se ju otresli.
Med odraščanjem v osnovnošolskih letih se je v njihov mišljenju zgodil velik premik glede njihovega odnosa do dobrega ali slabega v življenju, pri čemer so otroci vse, kar se jim je pripetilo, glavnem pripisovali svojim osebnim lastnostim.
Dobre ocene dobivam, ker sem pameten ali nimam veliko prijateljev, ker sem premalo zabaven. Sprememba v njihovem mišljenju se dogaja v osnovni šoli. Med tem časom otroci s pesimističnim pogledom na dogajanje, ki vsak spodrsljaj pripisujejo svojim strašnim osebnostnim napakam, postanejo lahek plen depresivnega razpoloženja in se na tak način tudi odzivajo na poraze.
In za nameček, doživljanje depresije še dodatno okrepi pesimistično miselno usmerjenost, tako da se celo v trenutkih, ko že premagajo depresijo, otroci ukvarjajo s številnimi čustvenimi ranami, s celim nizom prepričanj, ki jim jih je vsadila depresija, mišljenje pa jih je še okrepilo. Takšna prepričanja so da v šoli nikakor ne morejo doseči boljšega uspeha, da niso priljubljeni ali da ne morejo ničesar storiti, da bi ubežali svojemu čezmernemu razpoloženju. Zaradi takšnih ustaljenih vzorcev razmišljanja je otrok bolj dojemljiv za vsako naslednjo depresijo, ki preži nanj na njegovi življenjski poti.
Preberite tudi KAKŠEN VPLIV NA PARTNERSKI ODNOS IMAJO OTROCI in KONTINUITETA, POSLUŠNOST IN SPOŠTOVANJE V DRUŽINI