Pomen svobodne izmenjave besed ter branje misli
Predviden čas branja: 4 minute
Ni nas malo, ki verjamemo, da bi v resnično pravi ljubezni morala obstajati neka vrsta telepatskega odnosa med dvema ljubljenima bitjema. Zato nekateri pari mistificirajo naključja, ko sta hkrati pomislila, izrekla ali naredila isto stvar. Ker telepatija na določen način dokazuje, da je njuna ljubezen zasnovana na isti vibraciji in na psihološkem prežemanju. Če zanemarimo telepatijo, na katero se partnerja sklicujeta, ki tako živo in intenzivno poteka med partnerjema, ki se ljubita.
Osnovno komunikacijsko pravilo se glasi, da osebi, ki se znajdeta v skupnem komunikacijskem polju, ne moreta, da ne bi komunicirali.
Če gre za partnerja, ki se ljubita, ki drug drugemu namenjata veliko pozornosti in ki se vsaj z delom svoje zavesti pogosto koncentrirata na drugega, nam postane polnost neverbalne komunikacije jasnejša. To pomeni, da se, kadar ljubljeni osebi molčita, samo živo pogovarjata na neverbalni ravni. V ljubezni obstajata močna identifikacija z drugim, iz česar izhajata empatija in simpatija. Oseba med komunikacijo zavestno in nezavedno registrira in intuitivno ve, kaj se dogaja v ljubljenem.
Vsak par v določenem času razvije sistem kod, ki dajejo neverbalnim signalom definiran pomen.
To je notranji sistem izmenjave neverbalnih signalov, ki ga znata partnerja zavestno ali natančno dešifrirati. V teh situacijah besede niso potrebne, ker je vsak signal jasno označen, tako za tistega, ki ga pošilja, kot za onega, ki ga sprejema. Lahko bi rekli, da je vsak par, ki je skupaj preživel dovolj časa, razvil neko samo zanju značilno telesno govorico para. Čeprav so barve in jakost glasu, način govora, obrazni izraz, kretnje, položaj telesa, telesna razdalja in vse drugo, kar sodi v neverbalno komunikacijo, zelo pomembni načini sporočanja, neverbalna komunikacija nikoli ne more zamenjati natančnosti verbalne komunikacije.
Vsaka beseda ima določen pomen, ki ji ga da tako tisti, ki jo sporoča, kot oni, ki jo sprejema.
Tisto, kar govor dela govor, je prav splošni dogovor, soglasje o pomenu kombinacije določenih zvokov, ki jim pravimo izgovorjene besede. Če pa gre za neverbalne signale, ni tako. Samo določene kretnje ali dejanja imajo določen pomen, ki jim ga pripisujejo vsi pripadniki določene skupnosti, zato je samo v tem primeru mogoče govoriti o jeziku oziroma telesni govorici. V vseh drugih primerih je mogoče določen telesni signal razumeti na različne načine, in če vztrajamo pri obstoju nekega univerzalnega telesnega jezika ali govorice, pademo v past številnih mogočih nesporazumov.
Odnos ljubezni, ki je zasnovan na bližini in ki teži k medsebojnemu razumevanju, mora vključevati svobodo izmenjave besed. Pojem bližina izzove pri večini ljudi napačno predstavo o dveh, ki se v tišini držita za roke in živita v harmoniji in razumevanju. Biti blizu z nekom pomeni predvsem negovati odnos, v katerem je partner, kakršen je resnično. Torej bližina poleg nežnih občutij pomeni tudi konflikt, jezo in zahteve. Lahko rečemo, da se odnos bližine prepozna prav po tem, da se v njem tudi svobodno zahteva. To je nekaj povsem drugega od navidezne bližine, ki se lahko ustvari že na osnovi enega pogleda ali nasmeha nepoznane osebe, kot se dogaja pri tistemu zaljubljanju, ki bi ga lahko poimenovali popolno razumevanje na prvi pogled.