Zasvojenost od različnih substanc vodi v odvisnost
S pojmom zasvojenost označujemo vsakršno pretirano uživanje alkohola, tobaka, zdravil, predvsem psihotropnih, ki ima bolj ali manj patološke učinke. Različni dejavniki so vpleteni v razvoj tovrstnih vedenj, odvisnost pa je bolj povezana z delovanjem subjekta kot pa s samo substanco. Poznamo trojno razdelitev vzrokov zasvojenosti: biološki, psihološki in socialni. Seveda pa sam potencial določene substance še ne zadošča za razlago zasvojenosti, telesna odvisnost je sicer na prvem mestu, vendar ne predstavlja ključnega pomena, saj je zdravljenje sorazmerno preprosto. Psihološka odvisnost pa je nasprotno tako močna, da je zdravljenje zgolj z odtegnitvijo od substanc največkrat obsojena na neuspeh.
Uživanje drog je po definiciji težko prepoznati, zakon ga prepoveduje in zato je vedno prikrito.
Ali prvi stik z drogo pomeni prvi korak, ki vodi naravnost v odvisnost? Nedvomno ne. Prvemu izkustvu včasih sledi drugo in še množica ponovitev. Ko mladostniki potešijo svojo radovednost, večina drogo opusti. Nekateri ostanejo le še občasni uživalci drog. Med trenutno modo in odvisnostjo obstaja ogromen prepad, ki ga le redki prekoračijo. Razvoj zasvojenosti je večinoma kroničen, sestavljajo pa ga obdobja stopnjevanja in obdobja delne ali popolne opustitve. Obdobja intenzivnega uživanja drog, ki jih spremljajo hude težave, se izmenjujejo z obdobji abstinence in obdobji neproblematičnega uživanja. Odvisnost še zdaleč ni samo fizična, lahko je tudi socialna kot sinonim prestopništva.
Psihološke spremembe uživalcev drog so bistveno odvisne od same substance, od posameznikovega značaja in od okoliščin, ki spremljajo jemanje drog.
Zdravila so zasvojenost razvitega sveta. Raziskave zdravljena anksioznosti niso dale nobenih zanesljivih dokazov, ki bi potrdili učinkovitost dolgotrajne uporabe teh substanc. Pri težavah z nespečnostjo ugotavljajo, da se učinek tovrstnih proizvodov izčrpa že v nekaj tednih. Odvisnost se kaže v tem, da terapije nismo sposobni prekiniti, da težimo po vedno večjih odmerkih, večja tolerantnost in v dejstvu, da vedno bolj prevzemamo vlogo lastnega zdravnika. To tveganje je zdravnike pripeljalo do odločitve, da zdravljenje časovno omejijo. Odvisnost zadeva tako telesno kot duševno raven. Njena intenzivnost se od posameznika do posameznika razlikuje in se razteza od komaj opaznih znamenj do konvulzivnih kriz in sindroma zmedenosti, kadar zdravila jemljemo več let v velikih odmerkih. Medicinsko zdravljenje poteka s postopnim zmanjševanjem odmerkov.
Prva faza brez simptomov, ki lahko traja več let gre za potuhnjene začetke.
Pri nekaterih se alkoholizem razvija s ponavljajočimi se stanji pijanosti, drugi pa pitje postopoma povečujejo, čeprav se redko opijejo. Posameznik se lahko normalno posveča poklicnim, družinskim in družbenim obveznostim, značajne motnje se v tej fazi redko pojavijo. Zatem nastopi sorazmerno kratkotrajna faza, ko oseba izgubi nadzor med uživanjem alkohola. Redno popiva, vendar še ni odvisnik. Temu sledi faza alkoholizma v pravem pomenu besede. Takrat se pojavijo značilni znaki kronične zasvojenosti tresenje rok, krči, izguba teka, nasilje, ljubosumje, spolne motnje, depresija, bojazen. Intelektualne motnje postanejo vse hujše, zato človek na čustvenem in poklicnem področju vese bolj propada.
Tobak vsebuje substanco, nikotin, ki blago deluje na psiho, pa vendarle povzroča občutek ugodja, začasno zmanjšuje tesnobnost in zmanjšuje tek. Povzroča odvisnost, pri kateri ločujemo tri značilnosti . Prva je vedenjska, povezana je z družbenim pritiskom. Druga je duševna in je posledica pozitivnega učinkovanja nikotina. Tretja pa je telesna in se izraža v dejstvu, da za dosego enakega učinka potrebujemo vedno večjo količino te substance in da se pojavijo simptomi krize, kadar cigaret nimamo. Kako prenehati? Nepogrešljiv pogoj, motivacija. Brez resnične volje kajenja ni mogoče opustiti. Škoda, ki jo povzroča kajenje, je delno povratna, ne glede na trajanje in intenzivnost kajenja.